MAROKO

CASABLANCA

Izmed vseh mest v Maroku Casablanca deluje najbolj Evropsko. To velja predvsem za predel, ki slopi po turizmu. Visoke bele mestne hiše, lepo urejena plaža ter na večina ljudi oblečenih v nam podobna oblačila. Le nekaj je tistih z dolgimi pisanimi oblekami s kapuco in še manj tistih zavitih v rute. Mnogi Evropejci poznajo mesto Casablanca po črno-beli filmski uspešnici z Ingrid Bergaman in Humphreyjem Bogartom v glavnih vlogah. Zgodba se v filmu prikazuje, kot da je bila posneta v Casablanci, a v realnosti je daleč od tega, saj tam ni bil posnet niti en prizor. Stoji pa v pristanišču znan lokal Rick’s Café, ki so ga tam postavili, saj se je pojavljal v filmu kot. Danes je oblegan s strani turistov ravno zaradi filma. Casablanca pa ima tudi nekaj kulturnih znamenitosti, med katerimi izstopa ogromna mošeja, Velika mošeja Hasana II. Gre za enega največjih verskih kompleksov na svetu. Kompleks ima kar dve kopališči ter 41 fontan. Mošeja se nahaja tik ob morju in njena posebnost je pomična streha in celo talno ogrevanje za hladnejše dni. Ne daleč od mošeje pa že lahko opazujemo surferje, ki se učijo ujeti valove ter uživati v njihovem ritmu. Zaradi idealnih pogojev za učenje surfanja je Casablanca danes poznana tudi po tem. Casablanca je dejansko razvita turistična točka, kjer lahko doživite veliko, a žal ne tipičnega Maroka. Tu se lahko podate tudi v velike nakupovalne centre, si ogledate lep akvarij ter si na željo privoščite kulinariko iz vseh koncev sveta.

RABAT

Rabat, glavno mesto Maroka je znamenito mesto, ki leži le uro vožnje od Casablance. Mesto je v primerjavi s Casablanco povsem drugačno in sicer precej bolj tipično Maroško kakor Casablanca. V osrčju mesta se nahaja kompleks s palačo. Vredna ogleda pa sta tudi Hasanov stolp in kraljevi mavzolej, kjer vhod stražijo konjeniki, ogrnjeni v belo. Staro mestno jedro Rabata je obdano z rjavo rdečkastim obzidjem. V labirintu ulic v centru lahko pogosto naletite na ponudbo izvrstnih maroških piškotov. Mesto Rabat meji na Atlantski ocean ter na reko Bou Regreg, kar pomeni, da je tam moč opazovati najrazličnejše ladje in kot je tipično po Maroško pisane čolne. Ob obalah pa kar mrgoli ribičev, ki se trudijo uloviti kar se da večje in cenjene ribe. Mnogi takoj po ulovu ribe ter hobotnice že kar prodajo dalje.

MARAKEŠ

Mesto Marakeš je nedvomno eno najbolj posebnih v Maroku. V centru mesta sicer vlada kaos, domačini prometne predpise upoštevajo zgolj za vzorec, ogromno je turistov in ne manjka niti potepuških psov. Marakeš, na videz kot prava puščavska metropola je mesto, ki ga je ob obisku Maroka potrebno doživeti. Mesto je v 11. stoletju ustanovil Abu Bakr in center mesta je še danes urejen po njegovi zasnovi, strukturi srednjega veka. Znameniti trg Djemaa el Fna je center dogajanja v Marakešu. Okoli trga kar mrgoli konjskih vpreg, kjer kočijaži čakajo na turiste, da jih v zameno za plačilo lahko popeljejo po Marakešu. Okoli trga je močan vonj po konjih ter njihovih iztrebkih, a ta močan vonj kmalu nadomesti prijeten vonj hrane, ki se pripravlja na trgu. Poleg odlične hrane je tam veliko ponudnikov sokov iz sveže stisnjenih pomaranč. Na tem trgu se zares vso leto precej dogaja. Tudi v zimskem času se tam najde nekaj turistov. Domačini vzganjajo vse mogoče z namenom, da bi od turistov iztržili kakšen dirham. Od raznih akrobacij, glasbe, plesa s kobrami, predstav z opicami, prerokovanj z dlani… Prizori, ki jih domačini vzganjajo z namenom zaslužka kar mrgolijo pred očmi. Na bazarjih v ulicah, ki vodijo od trga je ponudba najrazličnejših zanimivosti za nakup. Ulice polne bazarjev so med seboj tako prepletene, da se da med njimi zlahka zgubiti. Vsake toliko pa lahko naletite tudi na kakšno palačo s tipičnim notranjim vrtom.

GOROVJE ATLAS

Gorovje Atlas, kjer ne manjka čudovitih razgledov, berberskih vasic, svežega zraka, rdeče kamnine, čred ovac, koz, goveda in kamen s pastirji. Turistično najbolj obljuden del je nacionalni park Toubkal, kakor se imenuje tudi najvišji vrh (4167 nmn) Maroka in hrkati najvišji vrh Severne Afrike. Tamkajšnja turistična ponudba obsega od razvajanja do raznih športnih aktivnosti. Slovi pa adrenalinski park, ki ima znameniti zip line, kjer se lahko po vrvi spustite čez prepad. Na raziskovanje gorovja Atlas se lahko podate organizirano z vodniki, peš, s konji, osli ali pa povsem sami, saj so poti lepo shojene. Gorovje Atlas se razteza skoraj od Sredozemlja in vse do sredine zahodne Afrike. Gre za gorsko verigo, ki ima močan vpliv na klimo v severnem delu Afrike, saj zaustavlja oblake iznad Atlantika nad celino. Na vzhodni strani gorovja leži največja puščava, Sahara. Gorovje Atlas je specifično, ne da se ga primerjati z drugimi gorovji sveta. Nima ostrih in izrazitih vrhov, ima pa globoke in strme soteske ter prepade, katere je izdolbla voda.

Z DOMAČINOM V SAHARO

Mnoga dekleta menijo, da so tamkajšnji domačini izredno simpatični, nekatere si tam dobijo tudi resne ali pa manj resne veze. Da so zares simpatični, tudi po pogovoru, ne samo vizualno, je to dokazal Abdulah, mlad moški, ki sva ga z babico spoznali mimogrede ob cesti. Sicer sva se ves čas redno umikali od vsiljivih moških pogledov, saj večina od nas popotnikov želi le nekaj zaslužiti, a on je pristopil povsem drugače. Sicer je bil tudi eden redkih na tako odmaknjenem podeželju, ki je govoril angleško in še njegov normalen, nevsiljiv prvi kontakt je bil razlog, da sem spregovorila nekaj več besed z njim. Ob krajši skupni zabavi ob igranju na bobne in pitju tradicionalnega čaja, nama je ponudil, da se podamo skupaj na dvodnevno turo z kamelami po Sahari. Najprej seveda negotovost, pa nato pogovor glede cene in ta je bila nič, razen najem kamel za nekaj deset evrov vključno še z hrano. Takoj sem vse preverila v turističnem vodniku in cena najema kamele in hrane je bila dejansko pod vsemi navedenimi. Tako sva takrat še neznanca vzeli s seboj. Nekaj časa tudi nekaj strahu, a vseeno želja spoznati tega posebnega domačina ob jezdenju kamel po Sahari je bila večja. Po skupnem preživetem dnevu in pohajanju naokoli smo se že do dobra spoprijateljili in se pozno popoldne z kamelami podali v Saharo. Rahlo gibanje kamel ob vznožjih visokih sipin ob sončnem zahodu je pričaralo prav prijetno vzdušje. Tudi za omo, katera se je kljub temu, da ni bila prvič na kameli, tega v začetku precej izogibala. Le redko tako sproščena, je popevala skupaj z Abdulahom, čeprav nista bila ravno usklajena ne z melodijo in še manj z besedili, a sta se oba zabavala. Večeren prihod do šotorov, večerja, Abdulah je presenetljivo priskrbel še nekaj pločevink piva, kar je za tam seveda že posebnost in nato glasba in petje ob odprtem ognju. Zvečer se je shladilo že skoraj kot v Atlasu, a je bilo spanje v šotorih, četudi na tleh na mehkih podlogah in z umazanimi pogrinjali precej prijetno in toplo. Presenečenje pa zjutraj, zgodaj zjutraj, ko še sonce ni bilo budno, mi pa smo že korakali na najvišjo sipino v bližini. Glede na strmo pobočje, mehak pesek, kjer greš dva koraka naprej in imaš občutek, da si vsaj enega zdrsnil nazaj, nas je vse do vrha precej pogrelo. Nato se je prikazal veličasten pogled na eni strani na Alžirijo, na drugi na Maroko, a vse je bila le gmota peščenih sipin. Nakar so se sonči žarki eden za drugim počasi dotikali peščenih sipin od vrhov vse do njihovi vznožij. Barve že tako rdečkastega peska so se navidezno spremenile in postale vse še bolj rdečkaste. Lepšega sončnega vzhoda ne pomnim, saj se običajno barve navidezno ne spremenijo toliko, kot na rdečkastem drobnem pesku, kateri ob tem postane prav prijeten. Sicer pa zanj ni obutve in oblačil, kjer le ta ne bi prišel v notranjost. Dva preživeta dneva z tipičnem domačinu sta bila posebna, saj ni šlo za zaslužek, temveč želja nas vseh spoznati drugačne ljudi. To pa smo seveda bili drug za drugega. Za naju je Abdulah takrat predstavljal turistično atrakcijo, a izgleda, da midve zanj še večjo.

ŽIVLJENJE DOMAČINOV

V Maroku se življenje domačinov v mestih ter na podeželju ekstremno razlikuje. Medtem, ko premožnejši meščani živijo v hišah, ki so kot manjše palače, revni pastirji na podeželju živijo samo od tega, kar si sami pridelajo. Življenje Berberov v odmaknjenih vasicah nam daje občutek kot da se je življenje tu ustavilo. Vasice so polne otrok, ženske pa je le redkeje moč videti. Moški in otroki radovedno opazujejo turiste. Kljub njihovi revščini, nisem nikoli občutila, da bi bilo lahko kje nevarno. Domačini tujce običajno z veseljem sprejmejo ter jih včasih celo pogostijo. Več nevarnosti sem opazila v mestih, kjer revnejši tu in tam celo prežijo na turiste v smislu žeparjenja.

OUARZAZATE, MEKNES, FEZ…

Maroko pa ne slovi le po Casablanci, ki je poznana po filmu, ki se dejansko tam sploh ni snemal, temveč tudi po kraju Ouarzazate, ki je zaživelo prav zaradi filmskih studijev. Tam so še danes na ogled kolise znanih zgodovinskih filmov. Tu je bilo posnetih kar nekaj znanih filmov, med njimi so Gladiator, Jezus iz Nazareta, Laurenc Arabski, Mumija. Vredna obiska sta tudi zgodovinska mesta Meknes in Fez. Oba premoreta veliko kulturnih in zgodovinskih zanimivosti. Fez slovi po znamenitih bazenih, kjer na zanimiv način barvajo usnje. Zanimiva so tudi razna manjša obmorska mesteca, kjer pogosto prevladuje modro bela barva hiš.

KULINARIKA

Povsem običajno je, da domačini na ulici kuhajo juho iz polžev, kateri za drobiž ponujajo mimoidoči. Za domačine je lahko to prav slasten obrok, medtem ko za turiste zgolj atrakcija za fotografijo ali samo za poskusiti. Presenetljiva je tudi njihova prodaja kokoši na tržnicah. Ko si stranka izbere živo kokoš, gre prodajalec z njo v prostor, kjer stranka in drugi ne morejo videti, kako opravi z njo, a kar kmalu se vrne s kokošjo pripravljeno za pripravo kosila. Zelo neobičajne so tudi njihove restavracije, kjer bi lahko dejali, da so klavnice in restavracije ter ponekod še hlev v enem in istem. Komaj sem se pribila do točilnega pulta, da sem naročila slastno meso koze in ovce. Iz ene in druge strani so namreč visele z glavami navzdol obrnjene koze ter ovce, ki so pripravljene za pečenje. Kljub temu, da izgleda za nas, ki tega nismo vajeni to precej nenavadno oziroma celo grozno, moram priznati, da je bilo meso izvrstno pripravljeno. Predvsem v obmorskem predelu pa med ponudbo hrane kar mrgoli morske hrane. Najbolj okusno, kar sem si privoščila na potovanju po Maroku je bil tajin. V preprosti lončeni posodi pripravijo meso, krompir, čebulo, paradižnik, korenje, papriko, česen, koriander, kumino in žafran ter vse skupaj dušijo do mehkega. Med obroki pa Maročani uživajo ob pitju mnogo preveč sladkanega metinega čaja. Če ponujenega čaja ne sprejmete, so domačini lahko celo užaljeni.

MAROŠKE CESTE

Po pričanju večine popotnikov naj bi bile ceste v Maroku lepe. Večji del cest si zasluži ta sloves, a v bolj odmaknjenih delih pogosto ceste postanejo tudi nočna mora. Največji problem je sicer v večjih mestih, kjer so ceste uradno enopasovne, dve ali tripasovne, pri katerih pa se zelo pogosto zaplete v krožnem prometu in semaforjih, ker jih večina ne upošteva. V začetku potovanja je bila tamkajšnja vožnja že skoraj nočna mora, saj imaš občutek, da vsak kolesar misli, da ima prednost pred avtomobilom. V odmaknjenih predelih, med vasicami daleč proč od večjih mest na južni strani Atlasa so za naju ceste predstavljale že velik problem, a po drugi strani pravo atrakcijo. Sicer pa sva tudi sami bili atrakcija za večino tamkajšnjih domačinov. Že tako je nenavadno, da ženska na podeželju vozi, da je odkrita, kaj šele, ko so videli takšno kombinacijo babice in vnukinje, po vrh vsega pa seveda obe svetli …

Četudi sva z babico nenavadna kombinacija popotnic, se na potovanjih odlično ujameva. Interesi so tako že od nekdaj podobni, obe ljubiteljici narave ter gora. Maroko je bil odlična izbira za potovanje, katero nama obema bo ostalo v čudovitem spominu.