PERU

OSNOVNI PODATKI

Peru je tretja največja država v Južni Ameriki, takoj za Brazilijo in Argentino. Njene sosednje države so na jugu Čile, jugovzhodu Bolivija, vzhodno Brazilija, severovzhodno Kolumbija, severno Ekvador. Zahodno jo obdaja Tihi ocean. Republika Peru ima tri uradne jezike, to so španščina, kečua in ajmarščina. Glavno in največje mesto v državi je Lima, ki leži ob obali Tihega oceana. Država ima preko 30 milijonov prebivalcev, od katerih jih kar okoli 8 milijonov živi v glavnem mestu Limi. Njihova valuta je sol (1 sol je 0,26 €). Življenje tam se zelo razlikuje med življenjem na podeželju ter v glavnem mestu Limi. Na podeželju je zelo umirjeno, mnogi živijo od tega, kar pridelajo. V Limi pa je življenje že skoraj malo podobno Evropskemu. Ljudje so sodobno oblečeni ter vsakodnevno hodijo v službo. Na splošno pa je to zelo srečen narod, ki se rad druži in predvsem rad pleše.

ANDI

Najdaljše svetovno gorstvo, ki v dolžino meri kar 7000 km, v širino pa na najširši točki do 500 km. Njihova povprečna nadmorska višina je 4000 metrov. Raztezajo se čez več držav Južne Amerike in tako zajemajo tudi Peru. Andi so raj za alpiniste, ki se podajajo na osvajanje zahtevnih smeri ter vrhov. Tudi sama sva se podala v Ande in sicer na enotedenski treking do višine nekaj preko 5000 metov. Salkantay trek je eden izmed najbolj razglednih, obiskanih ter atraktivnih trekingov, ki vključuje visoke gore, čudovite planote in doline ter celo atraktivne inkovsko naselbino Machu Picchu. Vsak dan prehojenih okoli 20 km, spanje na višinah 3000 do 4000 m, žvečenje kokinih listov za boljše spanje, pomoč konjev, oslov in mul moči pojemajočim od višine, izčrpanosti, hladnih noči, ledeno mrzlih juter, čudoviti razgledi, nova poznanstva … skratka enkratna izkušnja, ki nama je ostala v čudovite spominu. Izhodišče za omenjen treking je Cusco, mesto Inkov, od koder so nas s terenskimi vozili odpeljali do točke, kjer smo nadaljevali peš ter se čez teden dni vrnili nazaj na isto točko z vlakom.

NEKDANJA PRESTOLNICA INKOVSKEGA IMPERIJA

Cusco, mesto v Andih, je zgodovinsko središče inkovskega imperija in je od leta 1983 razglašeno za UNESCO-vo svetovno dediščino. Mesto je bilo zgrajeno v obliki pume in leži na višini 3400 metrov. Na leto mesto obišče okoli dva milijona turistov. Poti do Cusca sta samo dve. Z letalom je nekoliko dražje, bistveno hitreje in v primeru lepega vremena so lahko razgledi na Ande čudoviti. Druga pot je po cesti, najpogosteje z avtobusi, saj se najem avtomobila zaradi varnosti odsvetuje. Po slabih cestah, čez gorovja v udobnem turističnem avtobusu je prava atrakcija za začetek potovanja. Cusco, mesto polno zgodovine, je hkrati tudi glavna izhodiščna točka za odhod v eno najbolj znanih gorstev sveta, Ande. Danes je mesto sicer že modernizirano, a je v njem kljub temu moč zaznati prepletanje z zgodovino. Inkovska civilizacija je svoj višek dosegla v 14. stoletju našega časa, a le kakšnih sto let kasneje že tragični konec pod španskimi napadalci. Za njimi je ostalo mnogo zanimivosti, ki si jih danes ogleduje ves svet. In prav tako mnogo cest, ki so še danes v uporabi.

MACHU PICCHU

Čilski pesnik Pablo Neruda je zapisal: »Machu Picchu je potovanje v čistost duše, v večno zlitje z vesoljem, tam smo čutili svojo šibkost. Je eden največjih čudežev Južne Amerike. Preostanek metuljev v žarišču velikega kroga življenja. Še en čudež več.« Machu Picchu je turistično najbolj obiskana točka v Peruju. Dobro ohranjene predkolumbovske inkovske razvaline ležijo na visokem gorskem grebenu na nadmorski višini približno 2350 m. Od mesta Cusco so oddaljene okoli 70 km proti severozahodu. Kljub temu, da so inkovsko naselbino domačini ves čas poznali, je Machu Picchu šele leta 1911 svetu predstavil ameriški zgodovinar Hiram Bingham. O znamenitem kraju je napisal uspešnico pod naslovom »Izgubljeno mesto Inkov«. Danes je je to eno najbolj znanih inkovskih kraljestev in to predvsem zaradi svoje edinstvene lege. Gmota turistov, ki dnevno obiščejo Machu Picchu, pa pri odgovornih vzbuja zaskrbljenost zaradi škode, ki jopovzročajo. Bližnje mesto Aquas Calientes, ki nekako velja za glavno izhodišče na Machu Picchu, je eno najdražjih mest Peruja. Vidi se, da mesto diha s turizmom.

MACHU PICCHU JE ŠE VEDNO NEZNANKA

Predvideva se, da je dal mesto zgraditi inkovski vladar Pachacuti in sicer okoli leta 1440. Mesto je bilo poseljeno do leta 1532. Domačini so se takrat odselili v deževni gozd, da so se obvarovali pred Španci, ki so napadli Peru. A mesta zaradi svoje edinstvene lege ni sovražnik nikoli našel. Arheološki dokazi kažejo na to, da Machu Picchu ni bilo tipično mesto, ampak bolj podeželsko mesto z velikim dvoriščem na sredini. Okoli dvorišča stojijo velika palača, templji za inkovska božanstva ter ostale zgradbe. Seveda so danes tuvsamo še ruševine, ki pa so tako dobro ohranjene, da lahko predvidevamo, kako je mesto dejansko izgledalo. Strokovnjaki so ocenili, da naj bi nekoč v mestu bivalo okoli 750 ljudi. Inki so mesto zgradili iz skal, ki so jih nalomili iz posameznih prodnikov, v klasičnem inkovskem arhitekturnem slogu, kar pomeni gladke stene pravilnih oblik, ki so med seboj tako natančno spojene, da vmes ni možno vtakniti niti noževe konice. Kako so vse te skale prestavljali, se sprašujejo mnogi. Predvideva se, da je na stotine dela sposobnih skale potiskalo po pobočju. O gradnji seveda ne obstajajo nobeni zapisi, saj niso znali pisati. Celotna naselbina je sestavljena iz 140 zgradb, med drugim so to mnogi templji, parki in bivališča. Tam je tudi več kot 100 kamnitih teras, na katerih so sadili različne rastline.

Vrste hiš brez streh, travnate terase, na katerih se pasejo lame in alpake, zadaj nepogrešljiva znamenita gora, spodaj v dolini divja reka, od koder se sliši zvok tradicionalnega vlaka, vse naokoli množica strmih in bujno poraslih gora, višje celo pobeljenih s snegom… to so lepote, ki se ji težko opiše z besedo. O samem enkratnem mestu pa še vedno ostaja cev kup neznank.

V ENEGA NAJGLOBJIH KANJONOV SVETA

Peruanci trdijo, da imajo najglobji kanjon na svetu. Gre za kanjon Colca v Andih, 100 km dolg in globok od 1000 do 3400 metrov, ki pa je za nas obiskovalce najbolj atraktiven zaradi kondorjev, ki bivajo tam, in ne toliko zaradi svoje globine. Kondorji so največje leteče ptice na svetu, saj njihov premer kril meri tudi do tri metre. Ena sama neokrnjena narava vse povprek. Le na nekaterih bolje dostopnih mestih je moč opaziti terasaste nasade, ki so v obratovanju še iz inkovskih časov. Treking v kanjon traja dva dni. Prvi dan se spustiš v kanjon in sicer okoli 1200 metrov v globino. Hoja med kaktusi ter skalami nas je pripeljala do oaze, zelenice z palmami in bazenom, kjer so nam domačini pripravili slastno večerjo. Drugi dan po zajtrku je po drugi poti sledil povratek nazaj iz kanjona.

SOLINE V ANDIH

Na solinah v Andih nas je pričakal zelo nenavaden sprehod med več sto bazenčki. Skromen dobiček, ki ga domačini dobijo od pridelane soli, je pogosto vse, kar imajo. Soline Maras, kot so jih poimenovali, so ene najbolj slikovitih solin sveta. Nastale so iz majhnega potočka, ki teče s hriba in vsebuje veliko soli. Uporabljala so ga že predinkovska ljudstva. Delo v solinah je izredno težko. Poleg ledeno mrzle vode in težkega dostopa do vseh bazenčkov domačini vso delo opravljajo ročno. Torej tudi nošenje težkih vreč, polnih soli. Pridelava in prodaja soli je urejena po načelu zadruge. Vso sol se lahko kupuje le znotraj zadruge, vsi lastniki solin pa sol lahko prodajajo prav tako samo zadrugi, ki nato sol prodaja dalje. Ena družina ima v lasti enega ali več bazenčkov.

JEZERO TITICACA

V Andih se najde še ena svetovno znana atrakcija, jezero Titicaca. Na višini 3800 metrov nadmorske višine, kjer se konča Peru in začenja Bolivija, leži jezero, ki ima za seboj zanimivo zgodbo. Iz njegovih globin naj bi se dvignil bog in ustvaril svet. Inkovska Adam in Eva, poimenovana Malko Kapac in Mama Okla sta poselila svet. Duše umrlih Inkov pa so se vedno vračale v globine jezera. Jezero na najgloblji točki meri 284 metrov. Okoli 50 otočkov, katerih število se spreminja glede na višini gladine jezera, so tisti glavni razlog, zaradi česar je potrebno obiskati jezero Titicaca. Ljudstvo Uros še danes živi na njih. Po bregovih jezera nabirajo trstičje in iz tega delajo plavajoče otoke, na katerih si uredijo svoje domovanje. Iz trstičja pa si izdelujejo tudi čolne, s katerimi se vozijo po jezeru. Razlog, da so gradili te otoke je bil včasih zavarovati se pred beg sovražniki, danes pa gre predvsem za turistično atrakcijo.

AMAZONIJA

Povsem nasprotna Andom pa je Amazonija. Skoraj celodnevna vožnja z lokalnim avtobusom od Cusca do Puerto Maldonado je bila prava nočna mora. Neurejene ceste, pretirano delovanje klimatske naprave ter neprilagojena vožnja. Vendar se je splačalo, ko sva zagledala deževni gozd in se nato podala na treking po njem. Z lokalnim vodnikom ter še nekaj turisti smo se dva dni z mačetami preganjali po deževnem gozdu. Čudovita narava, tropsko sadje, divje živali … kopanje v jezeru, kjer prebivajo anakonde, kajmani ter piranje. Z lokalnim vodnikom smo poskusili tudi nekaj neobičajne hrane, od termitov do velikih debelih bub, ki so imele okus po vaniliji. Opazovanju svetlečih oči kajmanov s čolna ob sončnem zahodu ter prebujanje ob vreščanju papig ar ob hranjenju sta bili čudoviti doživetji.

NAZCA

Zaščiteno arheološko področje, ki se ga da najlepše videti iz letala. Linije ljudstva Nazca segajo daleč nazaj v čas predkolumbijske zgodovine. To je ena izmed največjih svetovnih arheoloških ugank, saj se še danes ne ve točno, kako so narisali te linije ter s kakšnim namenom. Linije so vtisnjene v puščavska tla in simbolizirajo različne like. Od pajka, opice, piščanca…

OAZA HUACACHINA

V pravi pravcati puščavi se nahaja oaza z jezerom ter palmami. Kot v pravljici. Oaza velja za raj med popotniki iz vseh koncev sveta. Možno je deskanje po sipinah, vožnja z bagiji, veslanje po jezeru … Na ulicah v oazi lahko najamete desko, se povzpnete na 200 metrov visoko sipino in se po njej spustite. Vožnja z bagiji je prav tako zelo razburljiva, saj gre za zelo adrenalinsko vožnjo po puščavskih sipinah. Legenda pravi, da je oaza nastala, ko je mladi lovec tam med kopanjem zalotil lepo princeso. Ta je pred njim pobegnila, za seboj pa pustila bazen vode, iz katerega je kasneje nastala laguna.

LIMA TER OTOK SAN LORENZO

Ko si po skoraj mesecu dni potovanja po Peruju večino časa v naravi, si zaželiš tudi nekaj urbanega življenja. To dobiš v Limi. Na eni strani staro mestno jedro z zgodovinskimi objekti, na drugi pa sodobni predel, imenovan Miraflores. Središče dogajanja v predelu Miraflores je ob obali tihega oceana, kjer je speljana pešpot. Na voljo je veliko trgovinic ter restavracij. Ta predel je sodobno urejen in ne daje občutka, da ste v Peruju. Ob pogledu na ocean in premnoge deskarje na valovih, sva si to tudi sama zaželela. Za le nekaj eurov sva najela učitelja ter vso opremo in po dveh urah bila že tako utrujena, da sva odnehala. Ni tako enostavno kot zgleda. Za piko na i na tem čudovitem potovanju sva si izbrala še vožnjo z ladjo do otoka San Lorenzo, ki se nahaja nedaleč od Lime. Otok je dom raznovrstnih ptic, pingvinov in morskih levov. Tam je začuda dovoljeno tudi kopanje, ki pa ni povsem običajno, saj okoli tebe radovedno plavajo morski levi, ki pa niso nevarni.

Peru velja za eno najbolj raznolikih dežel na svetu, zaradi pokrajine in ostankov različnih kultur. Tam si lahko privoščite zelo raznovrstno potovanje in hkrati uživate tudi v odlični hrani, saj perujska kuhinja velja za eno najboljših na svetu.

Raznolika dežela je na meni pustila svoj pečat, saj me je povsem očarala z visokimi Andi, najbolj suho puščavo na svetu, z zelenim pragozdom, globokimi dolinami, mogočnim oceanom, prijaznimi ljudmi. Peru je dežela, ki bo očarala vsakogar, saj s svojo pestro ponudbo zanimivosti zadovolji še najzahtevnejše.