Japonska je dežela na robu planeta, povsem drugačna, eksotična, zapletena, skrivnostna in lepa… Težko je zajeti vse vtise, saj jih je enostavno mnogo preveč. Delček Japonske sem sama spoznavala v lastni organizaciji, prioriteta pa je bil najvišji vrh Fuji.
SVETA GORA
Gora Fuji ali kot ta najvišji vrh imenujejo domačini, Fujiyama, Fujisan, je visoka 3776m in je od glavnega mesta Tokyo oddaljena približno 100 kilometrov. Zato je gora v jasnem vremenu lepo vidna iz glavnega mesta. Na Japonskem imajo zaradi močne prisotnosti vere, vse gore status bogov. Pri tem najbolj pripomore ena izmed dveh glavnih religij Šintuizem. V tej veri gre za približno kar šest milijonov različnih bogov. Tako imajo svoja svetišča tudi na raznih vrhovih, seveda tudi na gori Fuji. Na za njih najbolj pomembni gori po njihovem mnenju domuje ena najpomembnejših boginj, to je boginja Sengen-Sama. Za vernike velja, da je del čaščenja boginje tudi opazovati sončni vzhod iz vrha gore. Vera je tako močno prisotna, da se je v prejšnjih časih moral vsak vernik vsaj enkrat v življenju povzpeti na vrh gore, če pa je zmogel, pa kar vsako leto enkrat. In to je glavni razlog, da je prišlo do tradicionalnih nočnih vzponov na goro, kateri so v navadi še danes. Nočni vzponi se odvijajo v poletnih mesecih, ko je tam poleg vernikov še gruča turistov, saj je vsem želja priti na vrh oz osvojiti romanje k vzhajajočemu soncu.
Uradno je gora za obisk odprta meseca julija in avgusta, takrat tudi vozijo avtobusi do izhodišča. Na voljo so tudi razni vodniki, katere lahko najamete za vzpon.
Z VLAKOM DO VZNOŽJA GORE FUJI
Ko sem po kratkem letu iz Benetk do Rima ter nato še po 11 urnem letu iz Rima do Tokya pristala na precej znanem Tokyjškem letališču Narita, sem ugotovila, da so mi izgubili prtljago. Seveda takrat noben ni vedel kje bi se lahko moja prtljaga nahajala, niti niso vedeli, kdaj bo prispela… nisem se pustila motiti in že se je začelo moje potovanje po železniških tirih Japonske. Ker sem si za prioriteto na potovanju postavila osvojit najvišji vrh, sem se takrat nehala obremenjevati s prtljago in sem se podala z vlakom do vznožja gore. Na Japonskem vozi vlak tako rekoč do skoraj vsake vasice. Do manjšega kraja pod goro sem prispela pozno zvečer, kjer sem prenočia, saj je bila za menoj že dolga neprespana noč in sem se šele naslednje jutro podala proti vrhu.
SAMA NA VRH SVETE GORE
Ker sem se na proti vrhu podala šele ob sončnem vzhodu, ko bi po pravilih njihove vere že morala gledati sončni vzhod, moj vzpon ni bil ravno tradicionalen. Do okoli višine 2000m vozi avtobus, od koder pa se nato začne planinska pot na sam vrh. Tu obstaja tudi najvišje ležeča cesta okoli gore Fuji ter zadnje prave restavracije ter hoteli. Moj vzpon poleg nepravega časa, torej jutra je bil poseben še zaradi moje opreme. Ker zaradi izgubljene prtljage nisem imela dobesedno ničesar primernega za takšen vzpon (imela sem le močno voljo in nisem odstopala od prioritete osvojitve najvišjega vrha), sem se tja podala takšna, kakršna sem prišla v Deželo vzhajajočega sonca. Že ob samem izhodišču sem kmalu žela poglede Japoncev, kateri so se tudi očitno ob »nepravem« času podajali na vrh. Poti na vrh je menda ogromno, jaz sem se podala pač po eni izmed, po kateri sem videla, da hodi večina. Na začetku je pot precej široka, proti koncu se zoži, pobočje pa je večino časa približno enako strmo, saj je to vulkan. Med potjo proti vrhu je mogoče dobiti na raznih manjših turističnih kočah tako hrano, pijačo, spominke kot tudi prenočišče. Prenočišča na planinskih kočah so bistveno drugačna od nam poznanih. Najamete si lahko spalno vrečo, v kateri je najverjetneje spalo že na stotine ljudi, nato pa si v spalnem prostoru še najdete prostor na tleh in tam spite. Nekateri spalni prostori so bili celo toliko odprti, da sem lahko pokukala v njih. Sicer pa sem tako ali tako želela izvesti moj vzpon v enem dnevu in to sem tudi uspela. Pravijo, da naj bi vzpon na vrh trajal okoli 5 ur, vendar menim, da je to malo pretirano, saj sem bila jaz na vrhu v treh urah in petnajstih minutah. Imela sem občutek, da vedno višje kot sem, bolj nenavadno so me ostali pohodniki opazovali. Običajno so vsi imeli pravo planinsko opremo, videla sem celo takšne z pasovi in vrvmi, da ne govorim o tistih z kisikovimi bombicami. Jaz pa sem imela obute elegantno športne copate brez nogavic, hlače čez kolena, kratko majico, jakno ter manjšo torbico za čez ramena. Pogosto sem bila deležna mnogih pogledov, ogovorili pa so me le pohodniki iz Evrope, katerim sem seveda morala obrazložiti mojo dogodivščino z prtljago. Torej sem brez prave planinske opreme osvojila najvišji vrh Japonske in s tem sama sebi dokazala, da vrh res ni zahteven.
NENAVADEN SESTOP
Da pa bi obisk svete gore uspel brez vseh problemov, bi verjetno bilo že skoraj preveč običajno. Vreme ni bilo ravno idealno, zato tudi iz vrha nisem imela razgleda na okolico. Videla sem le krater ter nekaj pobočja. Glede na to, da na vrh vodi mnogo poti, vulkan je seveda okoli in okoli enak, poti med seboj so si podobne, mnoge označene samo v njihovem jeziku, se je sestop malce zakompliciral… Ker ob mojem sestopu ni bilo več ljudi, sem se za trenutek med meglo znaša povsem sama in seveda nisem več vedela katera pot je prava. Njihova pisava mi je tako ali tako povsem neznana in sem se pač podala po eni izmed poti. Ko sem že nekaj časa sestopala, sem le ugotovila, da je pot malce drugačna, vendar se nisem več vračala nazaj na vrh. Po precej manj obiskani poti sem sestopila do prve večje koče, do koder vozi avtobus. Presenetljivo, vedno sem imela občutek, da imam dobro orientacijo, vendar sem dol prišla na popolnoma drugi strani gore Fuji, kakor pa sem šla gor. Ampak, ker imajo na Japonskem odlično urejeno glede prevozov avtobusov proti gori Fuji ter v nižini z vlaki, to ni predstavljalo nobenega problema.
Iz pohodniškega vidika, vzpon na goro Fuji ni zahteve. Ni pa tudi ne vem kako lep, je pa poseben. Gora Fuji je nekako okoli in okoli enaka, pač običajen stožčasti vulkan, po katerem se da precej enostavno povzpeti na vrh. Na samem vrhu je krater, kjer se tudi v poletnih mesecih zadržuje sneg, občasno pa se iz njega tudi kadi. Določena pobočja vulkana so tudi na otip topla in nič neobičajnega ni, če tu in tam vidite, da se iz pobočja ob planinskih poteh prav tako kadi. Na samem vrhu so tudi razne kočice, kjer ponujajo vse mogoče.
Obiskati najvišji vrh Japonske, goro Fuji je zares zanimivo doživetje.
