Filipini so dežela, kjer se nebo zdi bližje, kjer imamo podnevi občutek, da bi lahko prestavili sonce ali z prstom sneli oblake, ponoči pa premeščali mlečno cesto. V deželi, kateri bi lahko dejali tudi zaprašeni biser jugovzhodne Azije pridejo na svoj račun tako ljubitelji narave, kot ljubitelji kulture, počitka ali zabave na rajskih plažah, gurmani in ljubitelji adrenalina. Življenje tam je lepo, mirno in predvsem enostavno. Daje ti občutek, da manj kot imajo ljudje, več ljubezni jih zaokroža. Je pa zanimivo dejstvo, da je skrivnostna dežela prijaznih ljudi med popotniki velikokrat spregledana, četudi je eden največjih zakladov jugovzhodne Azije. Kljub revščini, katera je prizadela večino tega prebivalstva, so ljudje tam zagotovo eden najbolj prijaznih narodov sveta.
RAJ SAMOTNIH OTOKOV IN KAOTIČNO ŽIVLJENJE MANILE
Po pristanku v Manili ti skoraj vzame sapo. To ni zaradi česar drugega kakor pa vročega ozračja in visoke vlage, katera da občutek, da je kar nekaj stopinj nad obstoječimi.
Moderne zgradbe skoraj enajst milijonskega mesta, prodajni centri priznanih blagovnih znamk, tržnice z ponaredki vsega, kar si kupec poželi, po drugi strani pa velika revščina in barake, vonj tudi po crkovini, gnilem sadju in zelenjavi ob tržnicah. Električna napeljava ti daje občutek nezaupanja, saj so kabli napeljani kot da ima vsaka hiša svojo povezavo direktno na elektrarno. Bolni psi tekajo naokoli, otroci ulice ter tudi odrasli brezdomci prosijo za pomoč, predvsem za nujne dobrine za življenje, zaradi velike revščine razvita tudi otroška prostitucija, katero se lahko z malo sreče ali nesreče vidi tudi na lastne oči. Z najstarejšo obrtjo na svetu se ukvarja okoli 400.000 ljudi, od tega okoli 20 procentov otrok. Pogosto je možno opaziti starejšega tujca z mlado domačinko.. Nekoliko sva bila razočarana nad prvim vtisom milijonskega mesta, zato sva se zatekla v hotel, z veseljem spila njihovo zelo ugodno, vendar dobro pivo ter zjutraj z veseljem zapustila kaotično mesto.
Mnogi pod besedo Filipini pomislijo na ležanje pod palmami sredi samotnega otoka. Ravno to sva želela, imeti otok samo zase. Po pristanku na razpotegnjenem, nekoliko od ostalih otokov odmaknjenem Palawanu, redko poseljenem in predvsem slabo razvitem, posledično temu tudi turistično neobleganem, sva po naporni dolgi vožnji po zelo slabih cestah prišla do »raja«, predela imenovanega El Nido. Med potjo do »raja« je še svetovno znana podzemna reka Sabang, po kateri smo se spustili s čolni, mnoge apnenčaste strukture in kapniki z malo domišljije spominjajo na razne skulpture, od Jezusa do raznih drugih obrazov in predmetov. Resnični v jami pa so le številni ptiči, kateri spominjajo na netopirje.
Ko zjutraj iz hotelske sobe zagledaš turkizno morje, kokosove palme, osamelce poraščene z zelenjem, ki se razprostirajo proti nebu, peščene plaže…se ti uresničijo sanje. Le kratek čas vožnje z njihovimi nenavadnimi ozkimi, dolgimi iz z bambusom ojačanimi čolni med raztresenimi osamelci, med katerimi mnogi skrivajo rajske bele peščene plaže prispeš na eno izmed njih in domačini ti na sami plaži pripravijo pristno filipinsko kosilo. Pod gladino morja pa se skrivajo koralni grebeni, katerim ni enakih na svetu, saj se od petsto poznanih vrst koral tukaj skriva kar 488.
Nasprotje rajskim plažam v El Nidu na Palawanu pa je tukaj tudi otok Boracay, kateri ja zagotovo najbolj obiskan Filipinski otok. Vzdolž navidezno skoraj neskončne plaže se tre restavracij, lokalov, trgovin, ponudnikov športnih rekvizitov, nočnih klubov, skratka vse, kar si lahko turisti zaželijo na sami plaži. Na tej plaži je iz dveh razlogov priporočljivo nositi sončna očala. Prvi razlog je, da ob sončnem vremenu odsev belega peska tako bode v oči, da se da brez očal težko gledati. Drugi, včasih še večji razlog za očala pa je ta, da je tam mnogo prodajalcev očal, kateri vsiljivo ponujajo ponaredke vseh svetovno znanih znamk in če že imate očala vas vsaj nekateri pustijo na miru. Ni pa zagotovljeno, morda bi si pa le zaželeli še katero drugo znamko… Četudi Boracay trenutno slovi kot kraljica Filipinskih plaž, je za mnoge vedno bolj moteč tamkajšnji masovni turizem. Sicer pa se med 7107 otokih Filipinov za vsakega okus da kaj najti.
ČOKOLADNI GRIČI IN NENAVADNI ŽIVALSKI PREBIVALCI OTOKA BOHOL
Obiska vredni so tudi čokoladni griči na otoku Bohol, kateri se razprostirajo na veliki površini in če se povzpnete na enega izmed njih je moč opazovati preostale do kamor seže oko. Griči so nastali že v času, ko je bilo tukaj morje. Gre za nekdanje koralne grebe in ko se je umaknilo morje in dvignilo kopno, je griče porasla trava, katera pa v njihovem sušnem obdobju porjavi in zato se jih je prijelo ime »čokoladni griči«.
Na otoku pa niso kot največja zanimivost samo »čokoladni griči«, saj se v naravi med njimi ali pa v kletkah pri domačinih skrivajo za dlan velike opice, najmanjši še živeči primat imenovan tarzij, kateri veljajo za ogroženo vrsto. Živalca, ki spominja na razne like iz risank je aktivna samo ponoči, podnevi pa mirno čepi na veji drevesa in te z neverjetno veliki očmi mirno opazuje. Nasprotje tej majhni simpatični živalci pa na otoku domuje tudi šest metrski piton, katerega varnostnik je transvestit. Prava turistična atrakcija, za trenutek ne veš kdo je večja, piton, ki mirno leži v svoji kletki ali transvestit, ki poka šale sam iz sebe. Je pa fotografiranje z kačo, za katero se zavedaš, da bi te lahko imela za malico malce srhljivo, vendar adrenalina polno doživetje. Piton je bil ulovljen na samem otoku, kar dokazuje, da so takšni tudi v naravi.
Poleg »čokoladnih gričev«, tarzijev in pitona pa otok ponuja še vrsto zanimivosti, od vožnje s splavi po reki med palmami, vrta metuljev, možnost fotografiranja z belim pitonom, do trekingov z konji po neokrnjeni naravi, razne adrenalinske športe in tudi precej kulturnih zanimivosti.
OSMO ČUDI SVETA
Za riževe terase Banaue, uvrščene tudi na seznam varovanja dediščine Unesco, se mnogi vprašajo kje so meje mogočega. V razgibanem področju severnega in tudi največjega otoka Filipinov so pred okoli 2000 leti pripadniki plemena Ifugao iz skalnatega področja izdolbli terase, na katere so napeljali vodo iz reke, katera napaja riževe terase. Terase so znane za eno največjih mojstrovin človeških rok. Na terasah še danes pridelujejo riž, kateri ima zaradi težjih pridelovalnih pogojev tudi višjo ceno na tržišču. Stopničaste terase dajejo izgled, kot da jih ni konca in podatek pravi, da če bi vse terase postavili v ravno črto bi zaobjele kar polovico Zemlje.
»CIRKUŠKA« PREVOZNA SREDSTVA
Tako bi lahko z drugo besedo poimenovali jeepneye. To so kot nekakšni taksiji ali mini busi, na katere se nabaše tudi do 30 oseb. Potniki ne sedijo samo v samem vozilo, temveč tudi na strehi, za tiste, ki pa tam ni več prostora pa se kar z rokami držijo zadnjega dela, z nogami pa se upirajo zunanjih poličk. Dva sedita običajno tudi poleg šoferja, vsi pa šoferju pomagajo pri pobiranju denarja. Domačini so dobili idejo za jeepneye od ameriške vojske, katera jih je uporabljala v drugi svetovni vojni. Med Filipinci pa je to še danes najbolj priljubljeno prevozno sredstvo. Vsi vozniki jeepneyev ter tudi ostalih prevoznih sredstev, od avtobusov do triciklov vozijo za nas z nenormalno hitrostjo, sploh pa z za nas popolnoma neizpravnimi vozili. Pri voznikih jeepneyev je zelo pomemben tudi izgled jeepneya, tako da na njih narišejo, napišejo ter dodajo vse živo, da izgledajo kot bi bili napravljeni za cirkuške predstave.
Njihovo drugo zelo pogosto prevozno sredstvo pa so tricikli, kateri izgledajo kot bi na desno stran motornega kolesa pritrdil škatlico s sedežem za dve osebi in pomožnim kolescem. Ta sedež za dve osebi je mišljen bolj za Filipince, kot nas, saj sva z fantom v njem komaj sedela, kaj šele da bi kaj videla ven. In tudi na to prevozno sredstvo se zbaše množica ljudi, kateri sedijo tudi na strehi ali pa še huje, na strehi vozijo privezanega živega prašiča.
Njihov način vožnje se precej razlikuje od našega. Pred vsakim ovinkom vozniki zatrobijo in ljudje so že seznanjeni, da se morajo iz toplih tal asfaltirane, betonske ali makadamske ceste umakniti. Ceste so namreč priljubljen prostor tako domačinov kot tudi psov, da sedijo ali celo poležavajo na njih. Tega so se naučili celo psi, kateri se leno, a vešče premaknejo na rob cestišča. Tudi kokoši, goske in piščanci dobro poznajo ta zvok in vedo kaj jim je storiti.
Bolj hitro se da na Filipinih potovati z letalskim prometom. Kljub zelo ugodnim cenam, kar zamika večino popotnikov, pa ta ni najbolj zanesljiv, saj se uvršča na črno listo letalskih prevoznikov. Tako sva po pristanku zadnjega oziroma petega notranjega leta želela do Manile še samo po tleh. Nato pa naletela na divje vožnje lokalnih avtobusov…
DOBROTE IZ FILIPINOV
Liči, ananas, banane, papaje, bambus, arašidi, melone itd. so v Azijskem svetu nepogrešljivi dodatki pri kulinariki. Filipini so pravi naslov samo za določeno vrsto gurmanov, za tiste, ki uživajo v zdravi, nemastni hrani, polni zelenjave, sadja, malce manj mesa, vendar toliko več morskih sadežev, rib ter seveda skoraj pri vsakem obroku je dodan riž. Riž brez kakršnihkoli dodatkov v tem svetu prav ugaja vsaki vrsti hrane, pa četudi je to samo zajtrk z omleto. Kljub zakonsko določeni prepovedi lovljenja in ubijanja kober pa imajo na severu restavracijo, kjer pripravljajo meso kobre na več načinov. Pred restavracijo pa kljub zakonom dvometrski kip, ki ponazarja kobro in da vedeti, da se v tej restavraciji da naročiti tudi kobro. Njeno meso je sladkega okusa, sicer pa z dodatkom začimb kar okusno. Moteče so le manjše kosti. Z malo sreče lastnik pred obrokom še uprizori predstavo z še živečo kobro.
HREPENENJE PO ŽIVLJENJU »BELEGA ČLOVEKA«
Znane so raziskave, katerih ugotovitev je, da so Filipinci eni izmed najbolj veselih narodov sveta. Smeh pri njih je res pogosto zaznati, prav tako prijaznost in vedno pripravljenost pomagati turistom. Navzven morda mnogim dajejo občutek, da jim svoboda pomeni več kakor materialne dobrine in da potrebujejo le toliko, da preživijo svoje družine. Verjetno je res peščica tudi takšnih, vendar pa je realnost večine drugačna. Želijo si boljšega, kakovostnejšega življenja, katerega lahko vidijo preko turistov, ki potujejo po njihovi revni deželi, tisti ki pa so za malenkost premožnejši, pa tudi na televiziji. Hrepenenje že samo po televiziji da vedeti, ko se na ulici pred prodajalno z televizijo, kjer je pogosto vsaj ena vključena in predvajajo kakšen film zbere ogromno ljudi. Takšno gledanje filma daje asociacijo kina na prostem. Mnogi pa si čas krajšajo z tamkaj zelo popularnimi karaokami, katere so lahko za popotnike tudi nočna mora, če se izvajajo v hotelu s slabo zvočno izolacijo.
Tamkajšnji prebivalci so tudi precej verni in to na veliko kažejo navzven, saj imajo precej cerkva in raznih ostalih znamenj, katera predstavljajo krščansko vero. V manjšini tam pa so muslimani, kateri živijo na južnem otoku in to področje je ravno zaradi njihove vere in drugačnega mišljenja nevarnejše za potovanje.
FILIPINI OVITI V ŽALOST
Filipini so mnogokrat žrtev naravnih katastrof, prav tako pa tudi revščina pušča velike posledice, katera prizadene predvsem nedolžne.
V času najinega potovanja so se zgodile tam tri večje tragedije, katerim sva bila ali skoraj bila priča. Najbolj medijsko izpostavljena je bila smrt kar enajstih Hong Kongških turistov, kateri so umrli kot talci odpuščenega policista. Ravno ob povratku v Manilo in že počasnih pripravah na odhod domov sva se z taksijem pripeljala ravno do zajetega avtobusa. Takrat nisva vedela v čem je problem celotnega dogajanja in mnogo policije z puškami okoli njega. Zato sem za vsak slučaj naredila eno fotografijo in zapustila sva mesto tragedije, za katero sva podrobneje zvedela šele kasneje.
V času najinega potovanja se je zgodila tudi tragična avtobusna nesreča, saj so avtobusu na spustu po hribu odpovedale zavore in je ta strmel v prepad. Tudi na najinem potovanju z avtobusom po severu smo imeli neprijetnost z zavorami, vendar na našo srečo na ravnini.
Glede njihovega neurejenega prometa, neupoštevanja pravil, prometnih znakov kaj šele semaforjev je sam čudež, da nimajo več nesreč. Priča sva bila eni, ko so povozili petletnega otroka.
Sicer pa so Filipini zaradi svoje lege precej izpostavljeni raznim naravnim katastrofam kot so tajfuni, poplave, potresi. In tudi zaradi revščine je dom za mnoge na ulicah. Posledice revščine pa so tudi razne bolezni.
Kot vse zanimivo, je tudi to potovanje minilo z neverjetno hitrostjo. Ostali pa so spomini na potovanje, kateremu ni enakega, katero je drugačno, posebno, nepozabno, predvsem pa je ostala nostalgija in želja: »kaj bi dala, da bi bila sedaj na enem izmed samotnih otokov Palawana…«