AVSTRALIJA

RAJ TUDI ZA SLOVENCE

Veliko je Slovencev, ki so se že odselili v Asvtralijo ali pa o tem šele razmišljajo. Že pred davnimi leti so se začeli priseljevati tja, saj so verjeli, da je tam prislužiti kruh lažje kakor doma. Prav zato nisem imela nikakršne težave dobiti kontaktov Slovencev v Avstraliji in jih tudi obiskati. Gospa Danica me je v Sydneyju z veseljem sprejela že na letališču, me še isto jutro peljala k slovenski maši in, najbolj presenetljivo, nato še k svojim staršem na slovensko kosilo (pražen krompir z pečenko). Prvi dan sploh nisem imela občutka, da sem na drugi strani sveta. Kasneje me je slovenska družina sprejela tudi v Melbournu in me peljala na nekaj izletov. Starejši gospod je kar jokal, ko me je zagledal, četudi je bilo to prvič in zadnjič. S tem je pokazal predvsem to, kakšno domotožje ima po Sloveniji, četudi se je v Avstralijo preselil v mladih letih.

ABORIGINI

Aborigini so prvotni prebivalci Avstralije, ki naj bi tja prišli pred približno 40.000 leti. Predvideva se, da so z kanuji pripluli iz Azije. S seboj so pripeljali divje pse, ki so predniki današnjih tamkajšnjih divjih psov, imenovanih dingi. Aborigini, ki so se takrat preživljali predvsem kot lovci in nabiralci, za lov niso uporabljali puščic, ampak bumerang in woomero, posebno lučalo iz lubja. Imeli so svoj, poseben, a sproščen način življenja. Vse dokler niso tja prispeli Evropejci. To se je zgodilo leta 1788, in sicer z namenom, da bi tam ustvarili kazensko kolonijo. Takrat je na tem ozemlju živelo okoli 300.000 aboriginov, ki so govorili tudi do petsto različnih narečij. Živeli so v popolnem sožitju z naravo in vsemi živimi bitji, prepričani, da zemlja ne more biti nikogršnja last. Narava, ki jim je dajala vodo in hrano, je bila po njihovem mnenju dediščina, ki so jo predniki zapustili vsem. Oni niso poznali tega, da neka stvar lahko nekomu pripada. Živeli so v majhnih plemenih, in ko so se odselili z nekega področja, kjer je zmanjkalo hrane, so to ozemlje požgali, saj so bili mnenja, da bo v takšnem primeru zemlja ponovno obrodila. Sicer so se prehranjevali s kenguruji, emuji, oposumi, vendar so bile hkrati vse te živali za njih tudi sveta bitja, ki so jih lahko uporabljali izključno za hrano. Evropejci niso razumeli njihovega načina življenja, predvsem pa ne njihovega odnosa do zemlje. Začeli so jim odvzemati naravo, pašnike, in zaradi tega so se začeli tudi spopadi. Seveda jim aborigini niso mogli kljubovati in tako se je v približno 150 letih njihovo število zmanjšalo s 300.000 na samo 40.000. Kasneje, ko so se spopadi končali, je začelo njihovo število ponovno naraščati, nazaj so dobili tudi nekaj ozemlja in pa eno največjih avstralskih atrakcij, osamelec Uluru ali Ayers Rock (kot so ga poimenovali Britanci). Njihov današnji način življenja je precej različen. Nekateri živijo podobno kot včasih, v odmaknjenih predelih, kjer se ne počutijo ogrožene. Drugi so se odločili za enak način življenja kakor priseljenci, torej obiskujejo šole, službe itd. Kljub temu se marsikateri med njimi težko prilagodijo življenju v mestu, so brez služb, stopnja alkoholizma je pri njih višja. Problem pa delajo tisti, ki želijo svoj način življenja živeti v mestih. To se izraža tako, da pogosto leno posedajo v sencah pod drevesi in cello popivajo. Mnogi te ocenjuejo za nevarne.

AVSTRALSKO SONCE

Avstralija je poznana tudi po zelo nevarnem soncu in zaradi številnih ozonskih lukenj se ni varno sončiti. Tudi sama sem kmalu to ugotovila, saj me je po kratkem popoldanskem kopanju tako opeklo, da sem se od enega sončenja kar dvakrat olupila in imela dvakrat mehurje. Prav tako so temperature lahko neznosne – na nekaterih predelih se dvignejo celo do 50 stopinj. Za piko na i ob takšni vročini živce pijejo še roji muh, ki silijo v vse luknje na obrazu, zato ni čudno, da mnogi domačini uporabljajo zaščitne mreže za obraz, klobuk proti soncu pa je pri njih že skoraj stalnica. V osrčju Avstralije, kjer sem doživela 45 stopinj, pa v primerjavi s severom, kjer je bilo deset stopinj manj, nisem imela občutka, da bi bilo tako zelo vroče. Razlog za to je ta, da je v središču Avstralije podnebje suho, na severu pa zelo vlažno, tropsko. Za to celino so sicer značila tudi sušna obdobja, in ko sem bila tam, sem videla izsušena mnoga slana jezera, polja na jugu v rjavi, namesto zeleni barvi, na poti proti severu pa sem doživela celo požar. V osrčju Avstralije sem se šla na primer fotografirat na dno struge tamkajšnje največje reke, Todd, od katere takrat ni ostala niti kapljica.

VELIKE RAZDALJE AVSTRALIJE

Da bi lahko doživela in videla čimveč, sem se odločila, da bom naredila krožno pot (Sydnej – Canberra – Melbourne – Adelide – Alice Springs – Darwin – Brisbane – Sydney) po državi. Nepopisne razdalje sem premagovala z vlakom, avtobusom, letalom ter celo z avtoštopom. Že samo potovanje iz mesta Adelaide do mesta Alice Springs je trajalo 24 ur in še enkrat 24 ur od tam do severa, do tropskega predela Avstralije. O nevarnostih, ki bi mi lahko pretile sami na poti, niti nisem razmišljala, včasih sem bila brez signala za telefon, in ob neugodnih povezavah javnega prevoza sem se dvakrat na pot podala kar z avtoštopom. Ob tem se imela srečo ali nesrečo, oboje krat sta me na štop pobrala aburigina. Čeprav prvi priseljenci veljajo mnogokrat za nevarne, sem jaz imela z njimi dobre izkušnje, sploh pa je bilo zame zanimivo bližnje srečanje z njimi. Mnogi izmed njih se pogosto podajajo v alkohol, se zadržujejo v sencah pod drevesih in ne počnejo ničesar.

NEVARNOSTI NA POTOVANJU

Poleg sonca je “sloves” Avstralije kot nevarne države seveda najbolj povezan z živalmi, ki živijo tam. Nekaj sem jih srečala na organiziranih izletih ali pa tudi na samih sprehodih, med drugim več vrst kač, kuščarjev, krokodilov, ki so me še posebej presenetili, ker se iz reke za hrano dvignejo vse do zadnjih nog. Mnoge avstralske plaže so prazne predvsem zaradi morskih psov, morskih krokodilov in po vrh vsega še morskih kač. Za kopanje imajo prav posebej varovane plaže, tako da od dna do gladine morja napnejo zaščitno mrežo. Morda za mnoge nenavadno, ampak nevarni so lahko tudi kenguruji, sploh pa radi ljudi napadajo tisti na farmah, ki jih gojijo za meso.

V Avstraliji živi nekaj najredkejših živalskih vrst in raste nekaj najčudovitejših rastlin, ki jih ne najdemo nikjer drugod. Mednje spada tudi posebna vrsta sesalcev vrečarjev – poleg kengurujev so to vombati, ali medvedji vrečarji, in koale. V nasprotju z večino tako imenovanih placentalnih sesalcev, pri katerih se zarodek razvija in hrani v materinem telesu skozi placento, se mladiči vrečarjev skotijo v zgodnjem stadiju razvoja in najdejo zavetje v materini kožni vreči, kjer se pritrdijo na eno izmed njenih mlečnih bradavic in se tam hranijo preostali čas razvoja.

SYDNEYSKA OPERA

Sydneyjska opera, imenovana Sydney Opera House, je tako rekoč simbol rdečega kontinenta. Veličastna opera se nahaja v zalivu v centru največjega, vendar pa ne glavnega, avstralskega mesta. Opera je bila dokončana leta 1973, in sicer ob velikanskih izgubah, zaradi katerih so že nekaj let prej odpustili njenega avtorja, danskega arhitekta Jörna Utzona. Dandanes je v obliki jader zgrajena opera ponos mesta ter tudi celega kontinenta. Privlači mnoge obiskovalce s celotnega sveta. Poleg znane opere se nahaja še Harbour Bridge, znani in očarljivi most, ki ga gotovo poznate s fotografij. Za plezanje po mostu se je potrebno prijaviti kar dva meseca vnaprej, saj je za to turistično atrakcijo neverjetna gneča.

ČUDESA RDEČEGA KONTINENTA

Rdeči kontinent se tako imenuje zato, ker je notranjost dežele tako rekoč rdeče barve. Zelo nenavadno se mi je zdelo, da imajo vsi avtobusi na sprednji strani nameščen poseben ščitnik, ki jih ščiti pred udarci kengurujev, saj se zelo pogosto dogaja, da te živali povozijo. Poleg kengurujev v naravi živijo tudi kamele, ki pa so za razliko od kengurujev malo bolj pazljive. Manjše avstralske reke na severu ter tudi slapovi so pogosto privlačni za kopanje, dokler se seveda ne pridruži kakšna kača ali kuščar in ravno to sem doživela tudi sama.

Po najmanjšem kontinentu, kjer najdemo velika čudesa sveta, sneg, led, vročino, sušo, tropske kraje, največje število ovac na svetu, ogromne termitnjake, prečudovite koralne grebene, nenavadne živali, olimpijske igre, sydneyjsko opero in še mnogo več, sem doživela enkratno potovanje, kateremu ni enakega…

NASVETI ZA POTOVANJE

Potovanje po Avstralije je smiselno skrbno načrtovati, če nimate neomejeno časa. Gre za veliko deželo, polno zanimivosti. Potovanje tam je enostavno, saj je Avstralija dobro razvita ter varna. Na voljo je dobro urejen javni prevoz, moč je najeti vozila (avte, motorje, kolesa) ali pa se na potovanje podati z avtoštopom. Predlagam, da si daljše javne prevoze (kot je npr. v osrčje Avstralije) rezervirate prej, saj se lahko zgodi, da ne boste dobili mesta na vlaku, avtobusu ali letalu. Na voljo je veliko prenočišč, od ugodnih (hostli s ceno okoli 10 dolarjev v skupnih ležiščih) do prestižnih, kjer cene segajo v nebo. Prav tako je v vseh predelih veliko restavracij ter lokalov. Poskusite lako zanimivo avstralsko kulinariko, kjer izstopajo dobrote s kengurujevim mesom. Zanimiv pa je tudi krokodil. Cene so primerljive Evropskih oziroma ponekod nekoliko nižje. V Avstraliji si je nujno ogledati njihove največje atrakcije, kot so Sydneyska opera ter znani pristaniški most, osamelec Uluru ter nekoliko manj znaneega Kata Tjuta, Dvanajst apostolov ob čudoviti oceanski obalni cesti, se podati na ogled kengurujev ter krokodilov v naravi, potrkati na gromozanski termitnjak, uživati v razgledih v Blue Mountains, poskusiti odlično Avstralsko vino v Hunter Valley… Za potovanje po Avstraliji potrebujete vizum, ki sig a lahko uredite preko obrazca na spletu.