Divjina, neokrnjena narava, živalstvo v nacionalnih parkih, trekingi povsem na severu Amerike, atraktivno potovanje in avantura brez primere. Skrivnostna dežela, katera je to bila za mene še toliko bolj, saj sem jo obiskala nenadoma, brez kakšnega večjega znanja o njej. Na dvotedensko potovanje po Aljaski sem se odpravila sama, ker sem želela doživeti to pogosto omenjeno neokrnjeno naravo sama. Dala mi je vedeti, da premore zatočišče za vse, ki še verjamejo, da obstaja kraj, ki lahko ljudem podari občutek popolne svobode. Potovala sem z najetim avtomobilom. Glede na ugodne ceno goriva, približno tretjino naše cene, sem se lahko vozila naokoli brez zadržkov in skupaj naredila okoli 6000 kilometrov.

SKRIVNOSTNA DEŽELA

Vrhovi, vzpenjajoči se iz morja ali prostranih gozdov, množica jezer, reke, ki se vijejo v tundri, ledeniki, ki počasi izgubljajo prvotno stanje … Aljaska je dežela prostranstev, za marsikoga sanje, dežela skrivnosti, ki jim je težko priti do dna, dežela, kjer sem se počutila zares svobodno. V neokrnjeni naravi sem našla vse, da sem se lahko zavedala vsakega trenutka tega čudovitega potovanja. Čas se je za nekaj časa ustavil, kljub vsemu pa so možnosti v tem prostranstvu prevelike za eno samo življenje. Meja sta le morje in nebo.

BLIŽNJA SREČANJA Z LOSI

Del te skoraj nedotaknjene narave so seveda živali. Ko sem na cesti pred seboj zagledala losa z dvema mladičema, so me gledali še bolj začudeno kot jaz njih. Čeprav so bila bližnja srečanja z losi nepogrešljiv dogodek dneva na tem potovanju, so mi ta veličastna ogromna bitja ves čas vzbujala spoštovanje, kajti njihovo obnašanje ob srečanju da jasno vedeti, da se jim ni priporočljivo preveč približati. Poleg tega je morda na moje mišljenje vplival podatek, da je na Aljaski več napadov losov na ljudi kot napadov medvedov. V znanem nacionalnem parku Denali pa se živali sploh ne bojijo obiskovalcev – strahu pred ljudmi jim namreč še ni uspelo razviti, saj so strogo zaščitene. In tako so nas prav družabno spremljali jeleni, kojoti …

NACIONALNI PARK DENALI

Nekako velja nacionalni park Denali za eno glavnih turističnih atrakcij na Aljaski. V nacionalni park Denali se lahko obiskovalci podajo na dva načina, organizirano z avtobusom ali sami peš. Za slednje veljajo stroga pravila obnašanja zaradi divjih živali in ker sem bila jaz sama te možnosti nisem izbrala. Tako sem dan preživela z mešano skupino popotnikov ter vodnikom Jackom, kateri nam je ob vožnji z avtobusom in nekaj postanki povedal zanimivosti o nacionalnem parku. Posebnost te organizirane ture, za katero sem odštela 100 dolarjev, pa je bila ta, da ni bilo potrebno ves čas ostati na istem avtobusu. To se nato prakticirala ob povratku in, ko mi je bilo na kakšni točki všeč, sem se tam zadržala dlje časa ter se nato podala na drugi avtobus.

SEVERNA OBZORJA

Priljubljena nadaljevanka Severna obzorja, ki je bila posneta v Talkeetni, sedaj po njej znanem mestecu, je le približek resnice, ki se imenuje Aljaska. Med vožnjo proti njemu sem zagledala nekaj povsem posebnega. Jezerce ob cesti, na katerem so bili parkirani hidroplani, dve leseni hišici, na katerih strehah je rasla trava, na eni pa celo manjša breza … takoj sem vedela, da si želim te lepote gledati še iz zraka. Čeprav sem za to odštela 175 evrov za eno uro (www.talkeetnaair.com), je bilo skupaj s še nekaj Japonci in seveda pilotom vredno vzleteti nad jezercem. Ob pogledu na ledenike, premnoga jezera in reke iz hidroplana so se mi kar zarosile oči. Tukaj sem doživela tudi eno izmed prednosti samostojnega potovanja. Sedela sem lahko spredaj poleg pilota, kateri mi je povedal, da pa je zima povsem drugačna. Veliko depresije, popitega alkohola, saj je v zimskem času le nekaj ur svetlobe, veliko snega in mrazu. Aljaski namreč upravičeno rečejo The Last Frontier oziroma zadnja meja, zares redek del sveta, kjer je še mogoče videti pokrajino v prvotni obliki. Iz zraka sem videla množico jezer, poleteli smo prek ledenika ter se približali veličastni gori McKinley, ki se navadno zakriva z oblaki. Med enim od mojih trekingov pa se je izza oblakov vendarle prikazal njen mogočni najvišji vrh. Reke so se neskončno daleč vile po pokrajini, ravnine z revnim gozdom so bile ogromne, gorski grebeni, ki se tudi v poletnih mesecih hvalijo s snežno površino, neizmerljivo dolgi … Ena od Japonk je celo zajokala, ko je opazovala vse te lepote.

ČUDOVITA POLETI, NEPRIJAZNA POZIMI

Aljaska seveda predstavlja tudi večni sneg, led, mraz ter večno temo pozimi. To je dežela, ki jo odlično zaznamujeta polarni dan in polarna noč. Med vožnjo po najbolj severnem delu, kamor sem pripotovala, mestu Faihrsbank, sem doživela, da je sonce dejansko sijalo ves dan in vso ‘noč’. Niti za trenutek ni izginilo za gorami. Faihrsbank je drugo največje mesto na Aljaski, kjer je čutiti velik vpliv Amerike – kot bi bili v tem svetu dve povsem drugačni vrsti življenja, eno na podeželju, drugo v mestih. Človek se je želel nekako udomačiti, zgradil je dve večji mesti, ukradel pa velik del lepote, mistike in čara severu. Temu so se uprli losi, ki sedaj živijo kar v sožitju s prebivalci mest.

BOGASTVO IN ZAKLADI

Bogastvo Aljaske ni le neokrnjena narava, tukaj so tudi znani zlatokopi ter nahajališča nafte. Preden so Rusi prodali to ozemlje ZDA, se niso zavedali, kaj izgubljajo; sedaj pa se Aljaščani veselo norčujejo iz njih ter na majice tiskajo napise, da je z Aljaske mogoče videti Rusijo. Novi gospodarji so odkrili neslutene količine zlate rude, kar je pritegnilo veliko ljudi v to takrat neusmiljeno in kruto deželo. Le redki so od tega zares obogateli, marsikdo je podlegel mrazu ali divjim živalim. V prvi polovici preteklega stoletja so odkrili še drugo veliko bogastvo te pokrajine, velike zaklade nafte. Čez celotno ozemlje od severa do juga vodi cev, po kateri se pretaka nafta in katere ogled je nepogrešljivo doživetje za vsakega obiskovalca. Domačini so do obiskovalcev zelo odprti. Mene nikakor niso mogli razumeti, kaj se mi je zgodilo, da potujem sama po tej neobljudeni deželi.

BOGASTVO SO TUDI DOMAČINI

Bogastvo Aljaske so tudi domačini, ki sedaj sicer že živijo sodobno, vendar še vedno veselo prikazujejo star, indijanski način življenja. Med potjo sem ob eni izmed rek spoznala domačina, ki sta se celo bolj čudila meni kot jaz njima. Ni jima bilo namreč jasno, kako lahko dekle samo prepotuje v to divjo deželo. Z veseljem sta iz avtomobila vzela njihov znani instrument, kantri kitaro, ter mi zaigrala eno od znanih aljaških pesmi. Zveni povsem drugače, vendar se v to pokrajino zliva tudi glasba, ki se je razvila na tem področju. Domačini so mi predstavili tudi njihove vlečne pse, s katerimi sem se imela možnost popeljati z letnimi sanmi. Težko je opisati, kako velika je želja teh psov, da imajo čast vleči sani.

Aljaska kot ena od zadnjih prostranstev neokrnjene divjine je verjetno želja vseh, ki v življenju sanjajo še o čem drugem kot o standardnem načinu življenju.

Ne spreglejte:

– Velika je kot 74 Sloveni, a tu živi le četrtina toliko prebivalcev kot pri nas.

– Leta 1867 je Rusija ozemlje Aljaske prodala ZDA za 7,2 milijona dolarjev.

– Vreme: konec julija in avgusta je optimalen čas za obisk Aljaske. To je njihova glavna sezona, ko so dnevi dolgi in je vreme najbolj stabilno. Kljub temu pa Aljaska slovi po svojem nepredvidljivem vremenu. Pozimi pa so najnižje zmerjene temperature –75 stopinj Celzija in do tri metre snega.

– Tu je več kot polovica svetovnih ledenikov in 14 vrhov, višjih od 4.200 metrov.

– Turistična sezona traja od junija do avgusta.

– Cena letalske vozovnice je 1.200 evrov, cene tam pa so povprečno podobne našim; najem avtomobila prek spletne strani www.alamo.com stane 375 evrov za dva tedna, povprečni dnevni obrok od 5€ dalje. Cena piva pa je zelo odvisna od turistične atrakcije. Vrti se od 1,5 dolarja do 5 dolarjev in verjetno kje še več. Tam sem pila najboljše pivo od vseh meni poznanih – Alaksan Amber.

– Razdalje merijo v miljah. Običajno so kraji med seboj oddaljeni tudi 100 ali več milj, vmes pa morda stoji kakšna črpalka ali še ta ne.

– Neprijetnost na Aljaski so ogromni požari, ki jih zanetijo strele in jih je težko pogasiti. Narava zaradi kratke sezone nato za rast potrebuje več let, da si opomore.

– Prenočevanje v avtu: nekateri popotniki se zapeljejo v kamp, drugi se parkirajo kjerkoli.

– varnost: Aljaska je varna država. Kriminala je malo, domačini so gostoljubni in prijazni.

– spominki: na voljo je zelo veliko različnega krzna, mnogi spominki povezani na prvotne prebivalce (lovilci sanj, razne figure itd.), prodajajo pa tudi majice z raznimi napisi (najbolj izstopa: »iz Aljaske se lahko vidi Rusija)

– plačevanje: z ameriškimi dolarji. Dobro je imeti s seboj kreditno kartico (Mastercard, Visa) in Maestro Cirrus kartico za dvigovanje denarja preko bančnih avtomatov

– vizum: Slovenci za obisk ZDA ne potrebujemo vize, se pa moramo pred potovanjem elektronsko najaviti (ESTA).