AZORI

Za potovanje po Azorih smo se odločili, ker nam je bilo otočje povsem neznano. Otočje tam daleč v Atlantskem oceanu, ki niti najmanj na videz ne sodi k Evropi, ki pa dejansko je. Divje otočje, raj z neokrnjeno naravo in predvsem daleč proč od masovnega turizma. Četudi smo bili na potovanju v mesecu decembru, so se temperature čez dan vrtele okoli 20 stopinj. Na potovanje sem se odpravila s staršema in mojima otrokoma.

Za dvotedensko potovanje si je potrebno narediti plan, katere otoke obiskati. Med sedmimi Azorskimi otoki, smo izbrali štiri, in sicer Terceiro, Ilha do Pico, Ilha do Fial in Sao Miguel. Ostale otoke, kot so Sao Jorge, Corvo, Flores in Gracioso, smo si pustili za naslednjič. Kot je navada v naši družini, potovanja organiziramo osami. Tokrat smo se na pot podali moja starša, jaz ter moja otroka. Za otroke do dveh let je letalska vozovnica brezplačna, nad dve leti pa je potrebno odšteti cca 70 % cene. Let smo imeli organiziran iz Benetk in preko Lizbone na Terceiro. Za povratno letalsko vozovnico je v povprečju potrebno odšteti dobrih 200 € na osebo, za notranje lete pa okoli 90 € na osebo. Med otoki je najhitreje potovati z notranjimi leti, kar pa seveda še zdaleč ni najceneje. Najceneje je s trajekti, za kar pa je potrebno imeti dovolj časa, poleg tega v vetrovnih mesecih (torej pozimi, del spomladi in jeseni) trajekti na daljših linijah ne vozijo. Mi smo se zanj odločili le med otokoma Ilha do Pico in Ilha do Fial, ker sta zelo blizu skupaj, sicer pa je po otokih nedvomno najbolje potovati z najetim avtom, saj se lahko z njim zapeljete v povsem odročne dele neokrnjene narave. Ceste so lepo urejene, za najem avta pa boste odšteli okoli 40 €/dan. Za ogled vseh ostalih otokov smo imeli rezervirane notranje lete.

NASTANEK AZOROV

Že na videz je takoj očitno, da je prav vseh devet otokov vulkanskega izvora. Na to kažejo temna kamnina ter mnogo kraterjev, ki se jih vidi iz letala. Ker je otočje precej odmaknjeno, so bili otoki dolgo nenaseljeni. Kdo jih je odkril, pa še danes ni znano, gre le za ugibanja. Okoli leta 1440 naj bi se začelo prvo naseljevanje na otoke, saj so ljudje odkrili, da so otoki zelo rodovitni. Otočje spada pod Portugalsko, četudi so se zanje pogosto borili Španci, a jim otokov ni uspelo zavzeti. Azori so bili dolgo zelo nepoznani turistom, domačini pa si masovnega turizma niti ne želijo, saj je njihova želja čim bolje ohraniti neokrnjeno naravo. S turizmom je močno povezano tudi vreme in najidealnejši čas za potovanje na otočje je v poletnih mesecih, ko je vreme najbolj stabilno. Temperature se sicer gibljejo pozimi med 15 in 20, poleti pa največ do 25 stopinj celzija, vendar je v zimskih mesecih bistveno več dežja in vetra.

ŽIVLJENJE NA AZORIH

Četudi so Azori za nas kot en sam raj, življenje tam le ni tako idealno. Po pričevanjih domačinov lahko sklepam, da je veliko odseljevanja, nekaj zaradi dela, kot drugo pa se mnogi tam počutijo precej omejene. Vir zaslužka jim predstavlja turizem in v veliki meri ribolov. Seveda pa vsi od tega ne morejo živeti. Življenje tam se odvija počasi, občutek sem dobila, da si nikomur nikamor ne mudi, prav tako je to opaziti na cestah. Sicer je dokaj malo avtomobilov in tisti, ki so, vozijo umirjeno. Domačini so do tujcev zelo odprti in jih radi povabijo k sebi domov, ponudijo domače vino in tudi kaj za prigrizniti. Zelo jih veseli, da si kdo vzame čas in posluša njihove zgodbe o ribolovu, življenju na otočju in še kaj. Zelo radi poudarijo, kako varni so Azori, da sami hiš niti ne zaklepajo. Varni pa niso le samo zaradi ljudi, temveč tudi zaradi živali, saj nimajo niti kač, kaj šele kakšnih drugih divjih živali, ki bi znale biti nevarne. Domačini so nam dali tudi vedeti, da so ponosni na to, da so samooskrbni. Večino živil, ki jih uporabljajo, pridelajo sami. Sami vzgajajo živino za meso in mleko, sadijo rastline ter se ukvarjajo z ribolovom. Na otokih ni velikih trgovskih centrov, razen na Sao Miguelu. Zato je pravi čar kupovati v majhnih vaških trgovinicah ali pa kar od domačinov.

RAZNOLIKOST OTOKOV

Vsak izmed obiskanih otokov je bil drugačen, njihova skupna točka pa je čudovita narava. Vsi otoki so namreč izrazito zeleni, a med zelenjem se kaže njihov vulkanski nastanek. Z besedami je to otočje težko opisati, saj gre dobesedno za tropski raj nedaleč od nas.

TERCEIRA

Terceira je bil naš prvi obiskan otok. Na hitro rečeno gre za otok, kjer prevladujejo krave. Pašnikov kar mrgoli, prav tako je moč na cesti srečati celo čredo krav. Pašnike imajo zagrajene z vulkanskimi kamni, kar daje otoku prav poseben čar. Prav tako iz kamna gradijo hiške in tako smo tudi samo bili nastanjeni v eni izmed takšnih hišk. Glavno mesto na otoku je Angra do Heroismo, ki v sebi skriva pestro zgodovino. Mesto je najstarejše na Azorih, obdano z zidovi gradu, z lepim glavnim trgom ter atraktivno modro cerkvijo. Njena posebnost je bila potrjena tudi z uvrstitvijo na Unescov seznam. Del otoka je porasel z gozdom, ki dejansko spominja na pragozd. Na svoj račun pa pridejo tudi ljubitelji poležavanja na soncu. Plaža Ponta dos Biscoitos je lepo urejena ter s kamni obdana, da je zaščitena pred visokimi valovi. tako je sončenje možno tudi v decembrskih dneh. Terceira pa ni lepa le na površju, temveč tudi v svoji notranjosti. Lava je izdolbla mogočne rove in tako so nastale vulkanske jame. Najbolj znani jami za obisk turistov sta Algar do Carvão in Gruta do Natal. Vulkanske jame so povsem drugačne od kraških. Gre za temne rove, brez sige, kjer imate dobesedno vpogled v notranjost nekoč delujočih vulkanov. Terceira ima v poletnih mesecih eno veliko posebnost in sicer gre za teke pred biki. Bike namreč spustijo po ulicah ter tekmovalci tečejo pred njihovimi ostrimi rogovi. Tudi to vedno bolj postaja turistična zanimivost.

ILHA DO PICO

Otok, ki ja name naredil najbolj poseben vtis. Visoke vulkanske vzpetine z tudi najvišjim portugalskim vrhom (Pico, 2.351 m), jezera v kraterjih, nasadi pomaranč, limon, banan, moder ocean naokoli, pogled na dva sosednja otoka, Ilha do Fial ter Sao Jorge. Ogromno neokrnjene narave z izstopajočim najvišjim vrhom oziroma vulkanom. Vrh je sicer pogosto zavit v oblake, a z malo sreče boste lahko zagledali njegov zgornji del stožca. Lahko se tudi podate peš na vrh, saj pot ni zahtevna, a kljub temu vam bodo želeli za vodnika in zavarovanje zaračunati okoli 100 €, ni pa pogoj. Ceste po otoku so lepo urejene, pregledne, z zelo malo prometa. Posebno pozornost je potrebno posvetiti stranskim cestam, ki so lahko zaradi poraslosti z mahom zelo spolzke. Tudi ta otok v svoji notranjosti skriva zanimivo podzemlje, ki ga lahko občudujemo v jami Gruta das Torres. Ponos otočanov pa je tudi njihovo vinorodno območje, ki je pod Unescovo zaščito. Poseben izgled vinogradov je prava paša za oči.

ILHA DO FAIAL

Otok Ilha do Fial je majhen otok nedaleč od Ilha do Pico, oba sta povezana s trajektom (pol ure plovbe), ki je najboljši način za prihod na otok. Otok je zadnja točka v Evropi, saj dva otoka, ki sta še bolj zahodno, že spadata pod Ameriko, ležita namreč na ameriški tektonski plošči. Ilha do Fial je znan predvsem po modrih hortenzijah, ki množično cvetijo v poletnih mesecih, zato ga mnogi imenujejo tudi »Modri otok«. Najvišji del otoka je ugasel vulkan. Od roba kraterja se razprostira lep razgled na gromozanski notranji del kraterja. Pusta neporasla pokrajina na zahodni točki otoka pa predstavlja lavno polje, kjer so močni vulkanski izbruhi trajali med leti 1957 in 1985. Takrat so morali veliko ljudi evakuirati. Območje, kjer se je to dogajalo, pa je še danes golo.

SAO MIGUEL

Naš zadnji obiskani otok je bil glavni otok, in sicer Sao Miguel, ki je v primerjavi z drugimi otoki turistično najbolj oblegan. Izstopa že po tem, ker je največji in ker je na njem glavno mesto Azorov, Ponta Delgada. Tu živi tudi skoraj polovica vseh azorskih domačinov. Tudi po tem otoku se razprostira veliko vulkanskih gričev ter mnogo čudovitih jezer v kraterjih. Do vseh glavnih turističnih točk je moč priti z avtom. Glavno mesto v sebi skriva zgodovinske objekte, mnogo restavracij, tudi nekaj beračev in brezdomcev, kar je za Azore skoraj nenavadno. Hkrati pa je mesto polno turistov in odlična izhodiščna točka za vse zanimivosti na otoku.

Kar je zelo nenavadno, je, da imajo v bližini centra mesta kup rastlinjakov, kjer vzgajajo ananas. Turiste sprejmejo z veseljem in jim pokažejo, kako se ta sadež goji. Ko sem videla, da sadež potrebuje kar dve leti, da dozori, sem dojela, da se nikoli več ne bom pritoževala, če bo potrebno za azorski slastni ananas odšteti 5 €. Na otoku pa so na ogled še eni nasadi, in sicer čaja, kjer si lahko ogledate, kako pridelujejo zeleni in črni čaj. Turistično najbolj oblegana točka otoka je Vista do Rei oz. Siete Cidade. Gre za dve kraterski jezeri, eno je modre in drugo zelene barve. Ko ob pogledu na čudoviti jezeri slišite legendo, postane pogled nanju še bolj veličasten. Obstaja legenda, da sta jezeri s svojimi solzami zapolnila mlada zaljubljenca. Kraljeva hčerka se je zaljubila v pastirja, s katerim se je dobivala v čudoviti neokrnjeni naravi. Ker jima ni bilo dovoljeno biti skupaj, sta se tako jokala, da sta napolnila vsak svoj krater s solzami v barvi svojih oči. Na otoku je še mnogo drugih kraterskih jezer, vulkanskih jam, slapov, grap, pašnikov, bujnega cvetja in zelenja. Svoj pečat otoku daje tudi termalno kopališče Furnas ter vroča tla v okolici, kjer je izrazito močan vonj po žveplu.

Azori so, kot pravijo mnogi domačini, še edina oaza na svetu, kjer ni masovnega turizma. Potovanje po otočju je zares drugačno, pustolovsko a zelo varno. Vse je zelo umirjeno in občutek, kot bi se vrnil v preteklost, ti kmalu zleze pod kožo.