Moževa babica si je pri svojih dobrih 88 letih zaželela videti Združene Arabske Emirate in z željo, da ji ugodimo, smo brez oklevanja kupili letalske karte ter uredili rezervacijo avtomobila in najem vrstne hiše v predmestju Dubaja. Najboljši način potovanja po Emiratih je nedvomno z avtomobilom, kar lahko potrdim iz naše lastne izkušnje. Kar velja tudi za mesta. Parkirišča so namreč večinoma brezplačna, v mesta pa se lahko kljub občasnim prometnim konicam pride dokaj hitro, saj imajo avtoceste ponekod celo devet pasov.
Najem avtomobila
Z najetim avtomobilom, za vožnjo katerega potrebuješ poleg našega tudi mednarodno vozniško dovoljenje, smo se počutili zelo svobodne, ustavili smo se kjerkoli in kadarkoli nam je ustrezalo. Ko ob cesti zagledaš kamelo, se lahko ustaviš, ko imaš željo fotografirati sončni zahod, si željo v trenutku uresničiš, nobenega razloga ni, da ne bi zlezel na razgleden grič, ki se dviga nedaleč od ceste. razloga. Enotedensko popotovanje osmih ljudi v velikem najetem avtomobilu je bilo tudi zato prav prijetno. Cestnin tam ni, gorivo je mnogo ceneje, na cestah pa zelo varno. Obstaja ogromno ponudnikov za najem avtomobila in tudi cene najema so ugodne.
Kdaj v Emirate?
Na splošno so Emirati poznani kot precej vroča dežela, zato se mnogi sprašujejo, kdaj je pravi čas za potovanje. Odgovor je enostaven – v času naše zime, ki je tudi višek turistične sezone. Poleti je vročina neznosna, termometer tedaj leze proti 50 stopinjam. 50 °C. V zimskih mesecih so temperature zmerne, a še vedno dovolj visoke, da smo lahko v poletnih oblačili in se lahko kopamo v morju. Tudi mi smo izbrali ta čas. Temperature so se gibale med 20 in 30 stopinjami Celzija, morje pa je imelo prijetnih 23 ali še kakšno stopinjo več. Teden, ki smo ga preživeli v deželi, je bilo sončen, na nebu je bilo nekaj oblakov, doživeli pa smo tudi nekaj kapelj dežja.
Najem prenočišč
Ker Emirati niso zelo velika država – njihova površina je za dobre štiri Slovenije – se je za ogled dežele najbolje nastaniti v enem od večjih mest, v Dubaju ali Abu Dhabiju in se od tam podajati na izlete. Nastanili smo se, kot rečeno, na obrobju Dubaja. Središče mesta je polno visokih stolpnic, sklopi hiš ali vrstnih hiš izven središča pa so ograjeni. Dostop v tako ograjeno naselje je mogoč le mimo varnostnika in skozi rampo. Nevajeni takih varnostnih ukrepov smo kar malce čudno gledali, potem pa v vzeli na znanje, da je svet tu drugačen, kot smo ga navajeni. Sredi vrstnih hišk je bil, kot smo lahko takoj ugotovili, tudi bazen, v bližini pa so bila še igrala za otroke. V ponudbi je zares veliko najrazličnejših prenočišč. Cene so od precej nizkih do zelo visokih. Mi smo za teden dni za 6 odraslih in dva otroka odšteli okoli 500 EUR.
Razkošne zgradbe
Pravijo, da v Združenih arabskih emiratih ni nič nemogoče. Kaj je mogoče in kaj ni, je predmet debate, a ko zagledaš vse te mogočne stavbe raznoraznih oblik, ki segajo nenormalno visoko v nebo, se moraš vsaj malo strinjati. Še posebej ob pogledu na Burdž Kalifo, 828 metrov visoko stolnico v Dubaju, najvišjo na svetu.
Večina zgradb je obdana s steklom, kar jim daje poseben čar. Presenečajo tudi zelo dobro urejene ceste. Prav nobena ponoči ni neosvetljena. Vsemu temu svoje dodajo velikanski trgovski centri. Eden od največjih, ki smo ga obiskali, ima tudi velikanski akvarij, ki sega čez dve nadstropji. Sledi trgovski center s smučiščem, ki se pohvali s štirisedežnico, pingvini … Nakupovalno središče v mestu Al Ain pa ima središču drsališče z pravim ledom. Vse to razkošje je seveda mogoče, ker sem po površjem male države skrivajo velikanske zaloge naravnih bogastev – predvsem nafta.
Hrana in pijača
Ker je v Emiratih ogromno priseljencev, je za pričakovati, da je temu primerna tudi hrana. Od hrane se dejansko dobi vse, kar si poželite. Velik vpliv je tako tipične azijske kot ameriške hrane. Je pa na voljo tudi veliko luksuznih in izredno dragih restavracij. To pa ne pomeni, da običajni popotniki ne moremo v restavracijah poskusiti njihovo tipično hrano. Na voljo so torej restavracije od tistih ugodnih, dostopnih za vsak žep do tistih prestižnih za najbogatejše. Tipične jedi v Emiratih so najpogosteje sestavljene iz riža, rib, piščanca, čičerike in raznoraznih začimb, ki dajejo tem jedem poseben, a zelo prijeten okus. So pa lahko marsikatere jedi pikantne, tako da je smiselno pred naročilom o tem povprašati. Radi jedo tudi juhe, katere pa so najpogosteje iz čičerike, leče, fižola. Na nas je najbolj poseben vtis naredil njihov kruh. Na videz izgleda kot dobro zapečena, nemastna in nekoliko debelejša palačinka. Okus pa je odličen. Pa tudi pivo se dobi z lahkoto. Obstajajo posebne trgovine z alkoholnimi pijačami, kjer so nekatere vrste piva cenejše kot pri nas.
Dubaj ali Abu Dhabi?
Dilema je odveč – ogleda sta vredni obe mesti. Prvo je največje in v svetu najbolj znano, drugo je prestolnica monarhije. Skupaj imata skoraj pet milijonov ali polovico vse prebivalstva države. Drugo od drugega nista prav oddaljeni, manj kot 150 kilometrov ali približno poldrugo uro vožnje je od enega do drugega. Obe sta za naše razmere veliki, še posebej več kot tri milijonski Dubaj, ki ima tudi precej več visoko v nebo štrlečih stopnic, obe sta zelo urejeni, varno in z izjemno lepimi plažami na obalah Perzijskega zaliva.
V Abu Dhabiju seveda nismo izpustili ogleda ene od največjih mošej. Vstopnine ni bilo, je pa bilo kar nekaj pravil in postopkov za ogled. Ženske smo si seveda morale zakrite lase in pokriti ramena, pa tudi dolge hlače ali do tal segajoče obleke so nujne. Če tega nimate s seboj, si lahko dolgo haljo, tako kot smo si jih tudi mi, po povsem sprejemljivi ceni kupite na vstopu v mošejo. Še pred ogledom njene dih jemajoče notranjosti pa so nas natančno pregledali, postopek je bil zelo podoben, kot na letališču.
V obeh največjih, najbolj znanih in seveda najbolj obiskanih Emiratskih mestih, torej Dubaju in Abu Dhabi smo opazovali precej podobne stvari. To so v nebo segajoče stolpnice, dragi hoteli, gromozanski nakupovalni centri, lepi, a v večini umetni parki. Ker smo vsi ljubitelji neokrnjene in predvsem zelene narave, je bila misel na to, da bi to doživeli tudi tam, že skoraj sanje. A nam je vseeno bolj po naključju uspelo najti delček zelene neokrnjene in zares čudovite narave. Precej drugačne naši domači pokrajini, a zato nam še toliko bolj zanimivi. Ne daleč od strnjenega mestnega dela Abu Dhabija se nahaja park mangrov, park po katerem je možno le s čolnički ali pa po lepo urejenih lesenih poteh. Izbrali smo slednje in v cca enournem sprehodu doživeli živo zeleno obarvane mangrove, turkizno modro in kristalno čisto vodo ter opazovali nekaj vrst ptičev in rib. Največje nasprotje temu naravnemu parku pa smo doživeli v najbolj znanem umetnem cvetličnem parku v Dubaju. Na fotografijah se nam je vedno zdel park Miracle garden kot iz pravljice in kot bi bile rožice postavljene kot iz škatlice vsaka na svoje mesto. Ko pa smo to doživeli v živo in po vrh vsega zasledili še podatek, da je tam kar 150 milijonov cvetlic v polnem razcvetu, se nam je zdelo, kot da nas je nekdo postavil v pravljico. Če bi si želeli vse pogledati podrobno, en dan ne bi bil dovolj. A kljub temu smo v nekaj urnem sproščenem ogledu prečudovitega cvetja doživeli zares nepozabno doživetje. Najbolj nas je presenetilo letalo, ki je v celoti obdano v cvetje. Otroka pa sta bila najbolj navdušena nad smrkci, ki so kukali iz premnogih cvetov.
Burdž Kalifa
Kot večina vseh obiskovalcev Emiratov, smo se tudi mi podali na njihovo glavno turistično atrakcijo Burdž Kalifo, to je najvišja zgradba na svetu. Da smo imeli vstopnino nekoliko ugodneje, smo si vstopnice skupaj z ogledom akvarija, plačali vnaprej. Z ekstremno hitrim dvigalom smo se povzpeli do 124 nadstropja. Nismo ravno imeli občutka, da smo se v nekaj sekundah bili na takšni višini in imeli gromozanske stolpnice pod seboj. Lahko smo le potrdili, da je z vrha Burdž Kalife razgled, ki mu ni podobnega. Po pričanju mnogih, ki so stolp že doživeli, so znali povedati, da je še lepše doživetje pod njim in sicer zvečer, ko pade mrak. Na vsake pol ure se tam odvije nepozaben spektakel. Burdž Kalifa spreminja barvo, vodometi v kombinaciji z raznimi barvnimi odtenki se dvigujejo visoko v zrak, vse skupaj pa spremlja prijetna glasba. Po vrh vsega pa je to brezplačno in lahko ta čudoviti dogodek podoživimo večkrat.
Al Ain
Ob izbiri zanimivih točk Emiratov za oglede, nam je v oči, vsaj po fotografijah sledeče padlo mesto Al Ain. Iz Dubaja do Al Aina smo potovali cca eno uro in pol. Pot do tja je suhoparna, vozili smo se namreč čez puščavo, ki se nam je na oko zdela ves čas enaka. Tu in tam se je za ograjo ob vesti sprehodila kakšna lena kamela. Malo zdolgočaseni smo upali, da bomo v mestu Al Ain doživeli kaj lepega. In res je bilo eno veliko presenečenje. Mesto namreč v sebi skriva več oaz, ki so sestavljene iz dateljevih palm, med njimi pa se pretakajo kanali z vodo. Glede na to, da so oaze precej velike, smo se odločili, da eno izmed njih obiščemo s kolesi. Najelo smo kolesa, tricikle, na katerih se lahko peljeta dve odrasli osebi plus še kakšen otrok. Cena najema enega kolesa znaša 20€. Vožnja med dateljevimi palmami, kjer smo nekajkrat poskusili slastne sadeže dateljevih palm, je bila za nas pravo doživetje. V mestu smo si nato ogledali še nekaj starinskih zgradb, ki so si na videz med seboj precej podobne. Domačini so nam z veseljem povedali, da je posebnost teh zgradb njihova sestava, saj so jih včasih gradili iz blata in palm. Da je bil dan popoln, smo se podali še na znano goro nad mestom Al Ain, ki se imenuje Jabel Hafeet. Del gore se nahaja že v sosednjem Omanu, tako da smo na eno stran opazovali neskončne ravnine Emiratov, na drugo stran pa prav tako neskončne ravnine Omana.
Vas duhov Al Madam
Ob potovanju po podeželju smo od domačinov slišali, da obstaja v puščavi vasica, ki ji pravijo »Vas duhov«, sicer pa se imenu Al Madam. Menda tja zaidejo le redki, smo prav tako slišali. In mi smo bili eni izmed teh. Nekaj časa smo se po puščavi peljali sami, nato pa se je mimo pripeljal domačin, ki nam je ponudil, da nas zapelje do vasice. Sedeli smo kar zadaj na »kripi« starega vozila, le babica je sedela spredaj poleg voznika. Deset minut vožnje in že smo zagledali s puščavskim peskom delno zasuto vas z manjšo mošejo v centru. Vas, ki so jo domačini zapustili že pred časom, je delno zasuta s puščavskim peskom. Razlog, zakaj so jo zapustili tiči v tem, da naj bi vas naselil duh. Zanimivo je, da v njeni okolici prav tako nihče ne domuje. In ravno zaradi zgodbe in delno zasutih stavb je vas danes zelo zanimiva za obiskovalce.
Aktivnosti v puščavi
Emirati so idealni za ljubitelje puščave. Ob kilometre in kilometre prevoženih cest po puščavi se nam le ta ni zdela več nič posebnega, zgolj suhoparna. Ampak puščava zna biti prav zabavna, če se podamo na njo s kamelami, terenskimi vozili, štirikolesniki, buggy-ji itd. Ko smo že ob cestah pazili mnogo ponudnikov, smo takoj vedeli, da se splača poskusiti z barantanjem. Ker smo uspeli dobiti primerno ceno, smo se odločili za ogled puščave na dva načina. S kamelami in buggy-ji. Slednje je organizirano tako, da se pred nami pelje vodnik na štirikolesniku. Vožnja je bila precej adrenalinska in zelo zabavna.
Vzhodna obala Emiratov
Naša želja je bila spoznati tudi drugi del obale Emiratov in sicer vzhodno obalo. Kot bi lahko pričakovali, tudi ta del obale sestavljajo neskončno dolge peščene plaže, le da se v ozadju dvigajo visoki hribi. Hribi so bili za nas kot nekakšen magnet, saj smo vsi želeli opazovati sicer na videz pusto pokrajino, s kakšnega razglednega vrha. Nad mestom Khor Fakkan se nahaja lepa razgledna točka, do koder smo se pripeljali. Zanimivo pokrajino smo opazovali iz lokala ter zabavnih otroških igral. Četudi smo pričakovali, da bo na lepih peščenih plažah vsaj nekaj turistov ali vsaj domačinov, je bilo naše prepričanje precej zmotno. Smo pa zato videli na jezeru Hawd al Bid’ah, ki se nahaja le nekaj kilometrov v notranjost, mnogo dogajanja. Ljudje so se vozili s čolni, supi, uživali v zelenju, ki je le tik ob jezeru, posedali v lokalih. Kot smo lahko sami ocenili, je šlo predvsem za domačine ali turiste iz Emiratov, ne pa tudi z preostalega dela sveta.
Enklava Oman
Ob potovanj do vzhodne obale Emiratov obstaja možnost potovanja preko enklave Oman. Seveda smo izbrali to možnost, niti v sanjah pa si nismo mislili, da se bomo vozili po tako slabih cestah. Enklava Omana je manjši del države Oman, ki leži v Emiratih, znotraj enklave pa je še en manjši del Emiratskega ozemlja. Na zemljevidu se le to vidi precej neobičajno. Ko pa smo potovali preko enklave, če ne bi bilo oznak, ne bi niti vedeli, da smo znotraj enklave bili nekaj kilometrov ponovno v Emiratih. V predelu enklave so visoke gore, slabe makadamske ceste, padajoče kamenje, nekaj potokov in celo ena jama. Jama je za nas predstavljala postanek med potjo, saj je lep prizor za fotografiranje. Ko smo se ponovno vrnili nazaj v civilizacijo in sicer lepo urejene ceste Emiratov, smo ugotovili, da smo z vožnjo čez enklavo porabili vsaj pet krat več časa kot bi ga, če bi se peljali po lepo urejeni cesti po Emiratih. A kljub vsemu smo imeli za seboj eno zanimivo izkušnjo.
Domačini
Ob potovanju po Emiratih dejansko sploh ne veš kdo točno je pravi domačin in kdo priseljenec. Ko smo se gibali po večjih mestih, sploh nismo imeli občutka, da smo v arabskem svetu. Mnogi se oblačijo po zadnji modi, mlada dekleta nosijo pomanjkljiva oblačila, kar je še toliko bolj v nasprotju z pravili arabskega sveta. Prave Arabce smo pogosteje srečali na podeželju, a še tam ni bilo zagotovilo, da le ti niso bilo priseljeni. Po nekih podatkih naj bi bilo manj kot četrtina pravih domačinov, vse ostalo so priseljenci. Dnevno smo srečevali in lahko opazovali delavce iz Indije in ostalih revnejših držav, ki opravljajo težja fizična dela, dela v gostinstvu, celo dela na javnih straniščih itd. Da, res delajo na javnih straniščih. Skoraj vsako javno stranišče ima svojega zaposlenega, ki skrbi, da je čistoča na najvišjem vrhu, kar je možno. Tako lepo urejenih javnih stranišč še nismo videli nikjer drugje na svetu. Tem ljudem pravijo, da so poceni delovna sila. Ko smo vsak dan srečevali delavce in spremljali njihov način dela, smo dojeli, da začnejo v zgodnjih jutranjih urah, ko jih delavski avtobusi razvozijo na delovišča ter jih v poznih popoldanskih ali večernih urah razvozijo nazaj do skupnih bivališč. Mnogi pa seveda delajo tudi ponoči. V Emiratih se namreč na veliko gradi in zato se ponekod dela 24 ur na dan. Stik s pravimi domačini pa smo imeli v puščavi, v odmaknjenih predelih, kjer smo srečali ljudi z dolgimi haljami, zavite v rute. Tam je tudi težko srečati kakšno žensko, na prostem se pojavljajo zgolj moški in kakšnega otroka se tudi da videti. Za ljudi v Emiratih lahko rečemo, da so zelo prijazni, olikani, spoštujejo njihova stroga pravila, turistom zelo radi pomagajo.
Potovanje po Emiratih nas je pozitivno presenetilo. V prvi vrsti gre tu za nadpovprečno razvitost države, posledično temu je tudi zelo varno. Z malo iznajdljivosti pa je lahko takšno potovanje tudi precej ugodno. Ker gre za državo, ki je v popolnem nasprotju s Slovenijo, nam je bilo še toliko bolj zanimivo potovati po njej.