DVOREC VILTUŠ

Ob regionalni cesti Maribor Dravograd ne moremo spregledati čudovitega dvorca ob cesti. Dvorec sicer propada, a kljub temu je njegova vizualnost fascinantna. Ne glede na vse, je njegova oblika tako posebna, da je vreden ogleda. Za piko na i pa priporočamo še sprehod po njegovem parku.

DOSTOP

Iz Ljubljane se zapeljemo do Maribora. Od Maribora sledimo regionalni cesti po Dravski dolini v smeri Koroške – Dravograda. 10 kilometrov iz Maribora na desni strani opazimo mogočen grad Viltuš. Grad ne moremo spregledati. Parkiramo kjerkoli ob njem ter si lahko ogledamo njegovo zunanjost ter grajski park.

DVOREC VILTUŠ ZA OTROKE

Ogled dvorca

Dvorec Viltuš preseneti vse obiskovalce. Večina jih tja zaide slučajno, ko se peljejo po Dravski dolini in ga opazijo ob cesti. Le redki pa so tisti, ki se do njega podajo namensko, saj večina sploh ne ve, da grad obstaja. Otroci ob pogledu na grad dobijo asociacijo na mnoge pravljice, predvsem to o Pepelki. To pa je hkrati tudi dobra ideja za starše za motivacijo ogleda gradu z otroki.

Sprehod po parku

Park je v angleškem slogu, katerega prostovoljci zadnja leta počasi obnavljajo. Sprehod po parku je prijeten, saj ga obdajajo mogočna drevesa, med katerimi je nekaj zelo posebnih. V parku je tudi ribnik, na katerem cvetijo lokvanji in pa klopi za počitek. Park je za otroke odlično mesto za igro, predvsem skrivalnice med mogočnimi drevesi.

ZGODOVINA DVORCA

Ime dvorca Viltuš izvira iz starodavnega nemškega gradu, kateri je stal v bližini, imenovan Wildhaus (prevedli bi lahko »koča v divjini«). Naši predniki, ki so poseljevali ta območja, so si izmenjevali posesti, katere so kasneje prevzeli plemiči. Tam je kasneje zrasel prvi grad Viltuš, kar je verjetno bila bolj lovska koča nekje na pobočjih nad Dravo. Kmalu se je na tem območju razvil srednjeveški grad. Lastništva nad gradom so se menjavale in sredi šestnajstega stoletja so grad preselili na današnje mesto. Natančneje naj bi bil na tem mestu od leta 1588. Njegov prednik, torej prvi grad Viltuš naj bi bil požgan ali pa enostavno ni več služil svojemu namenu in je propadel. Današnji dvorec je svoj čas slovel, imel je tudi svojo mitnico, mlin, brod. Dvorec so kasneje še obnovili, dodelali, tako da je dobil podobo, s katero se lahko kosa z znamenitimi Avstrijskimi dvorci. Tudi njegova notranjost je bila čudovita. Okoli gradu je bil zasajen lep park v angleškem slogu. V njem je še danes nekaj redkih vrst rastlin. Zadnji lastniki gradu so bili dunajski trgovec z lesom ter za tem njegovi vnukinji, ki sta kot zadnji živeli na gradu. To je bilo do konca druge svetovne vojne. Za tem je na gradu med vojno bil ženski zapor, nekaj časa tudi bolnišnica in pa vojaško okrevališče za pilote. Do leta 1989 pa tudi dom starostnikov. Danes je dvorec v lasti države, zapuščen in osamljen, z vidnimi razjedami neukrotljivega uničevalca, imenovanega čas.